Ondina je konec šestdesetih diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani in se posvetila poučevanju. Štirinajst let je bila profesorica na ljubljanski akademiji, sedem pa na mariborski pedagoški fakulteti. Skozi njene roke so šli številni znani operni pevci, med njimi tudi Janez Lotrič, ki jo je zaradi strogosti poimenoval 'zmajček'. "Osebno nikoli nisem zadovoljna, ne s seboj ne z učenci." Tako je od njih vedno zahtevala več in jih drzno in ambiciozno vodila do prvih vlog na odru. Kljub temu, da jim je tudi po aplavzu vedno govorila: Tega pa nisi naredil, to boš popravil..., je z njimi vedno trepetala pred nastopi in bila do njih neposredna in iskrena. "Če kdo ni imel dovolj dobrega glasu, sem takoj položila karte na mizo in mu to brez olepšav povedala. Bilo je težko, a carski rez je potreben," je prepričana. "Pri pevcu je glas na prvem mestu, a je ob tem še veliko stvari, ki so pomembne. Če te niso v harmoniji, ne moremo govoriti o umetniku." Kot primerjavo dodaja, da tudi Pavarotti, nedvomno najlepši glas, kar jih je dalo stoletje, ni mogel odpeti kupa vlog zaradi svoje pojavnosti; da je zanjo najbolj celovit umetnik Domingo in da ji je Carereas pri srcu, ker perfektno frazira. Na vprašanje, ali lahko danes sploh še uživa v operi, iskreno priznava: "Drugi gredo v teater, da se sprostijo, jaz pa se obremenjujem, saj poslušam glas do te mere, da ne uživam več. V operi sem nehala uživati pri 30. letih, prej, posebej pri štirinajstih, je bil to še neskončni užitek, ki ga je spremljala želja, da bi tudi sama enkrat stopila na oder." To se ji je tudi uresničilo in še danes pravi, da je največji užitek aplavz po nastopu. "Sreča, ki jo čutiš, kadar te publika nagrajuje, je neopisljiva. Takrat si ves meden in čim daljši je aplavz, tem bolj se ti zdi, da lebdiš."