Nisem molčal, verjamem, da ne iz ponosa ali napuha, kot bi mi kdo gotovo očital, ne, šli smo plezat, in to mi je bilo nekako sveto, pa sem ji skušal pokazati stvari bolj tridimenzionalno, boljši približek od verzije, ki je namenjena raji, ki jo totalitarci potrebujejo, božajo in prezirajo. A doma so ji povedali Resnico, in podvomila je, če sem božji. Resnica je Resnica, le ena je, le ena, in doma ji niso nič rekli o kakšnih sukcesivnih približkih. (čeprav sta bila starša na univerzi in imata, poleg otrok, dobri službi in lepo hišo) Potem so mi v Sobotni prilogi Dela natisnili (nerodno skrajšan) esej o etiki splava, (dolgo sem živel v Študentu in rad sem imel svoje sosede, ob njihovih stiskah nisem gledal stran) in AnaM je klicala Petra in ga pozivala, naj me spravi na pravo pot. Na koncu sem se umaknil iz ferajna (»alpinverein«, hecno, kako se je ta beseda ohranila v naših gorah). Ko je ona nehala plezati, se nisem vrnil. Tako je pač to. Včasih jo na mestnem avtobusu vidim, ko ponosno gleda skozme. Najprej sem poskušal govoriti z njo, sedaj se več ne trudim. Ne morem več. Nekaj so krivi njeni bebavi starši in bratje, nekaj ona, nekaj Cerkev, nekaj Voditelj (nekaj veliki deželni intelektualci, ki so v svoji negotovosti potrebovali kneza, malih An Marij pa jim ni bilo mar). Nekoč sem bil ena od rink na verigi, ki ga je potegnila gor, morda celo njegov dr. Frankenstein, pred Bogom bi bilo že zaradi mnogih An Marij najbrž prav, če bi se žrtvoval in ga poskušal ubiti, morda bi njegova smrt raztopila urok, ki se je usedel na deželo, zmedla nagrmadene vozle baržunasto totalitarne vere, če bi prišel do sodišča, bi morda lahko povedal, zakaj, in trideset let zapora bi mi dalo socialno varnost, posteljo brez najemnine in hrano. Preklet sem že sedaj. Že toliko let, da bi to posteljo in hrano lahko hvaležno sprejel. A moja ljubezen do sosedov je premajhna. Preveč se oklepam preživetja, preveč ljubim gore, sonce in veter. Preveč ljubim Mojco. Bog, prosim, odpusti mi. Prosim, odpusti mi.