na; ne neha jokati celo dolgo jutro, a ne odgovori, ko vztrajam, naj pove zakaj. “Igraj, Milojka, igraj!” da je ponavljala gospa Binca, ko so po umoru postavili trugo na klavir. ZDRAVŠČINA V pismih iz internacije me je oče spodbujal, naj se učim, naj vežbam klavir, kot da bi edino v tem bila neka gotovost, nekakšna rešitev, v kateri bi mogli najti varnost in okusiti svobodo. Bilo je leta 1943, ko sem se vračala z vlakom po lekciji v Trstu. Na postaji v Zdravščini sta vstopila moja mala druga bratranca in sestrična, otroka tete Ljubke (vdove strica Gigija). Sedla sta nasproti mene. Spremljali sta ju teta Željka in zvesta gospodinja Zalka, če se ne motim, saj sta bili njuna stara mama in teta takrat odpeljani v južno Italijo. Nekdo je nedavno mojim povedal, da je v ječi v Trstu videl grozoto Ljubkinega videza. V zaporu v Zdravščini ji je zdaj bilo dovoljeno sprejemati obisk otrok. Andrej je bil star okrog sedem let, Lojzka devet. Verjetno sem v vsej tesnobi nerodno poskušala kaj reči; spomnim se le, da se nista odzvala. Ne vem, če sta teta Željka in Zalka z menoj kaj spregovorili. Na takratnem, še otroškem nivoju razumevanja sem se zbegano oprijela občutka, da so moja glasba in lekcije le bile vredne in potrebne prav zaradi strahote časa; doumela sem obenem, čeprav primitivno, da mogoče niti umetnost ni nudila onega še ’edinega’ smisla, v katerega smo upali. Pred strašnim molkom dveh otrok me je prevzela kot slutnja, podzavestna, ker zanjo nisem imela besed, da bosta moj umetniški razvoj - če bi mi ga življenje še nudilo - in moje prizadevanje ostala za vedno pod neko senco.