Vse lepo in prav. Takrat so na ta način vsem zavezali usta in se ob tem verjetno neizmerno naslajali. Verjetno bi pri tem tudi ostalo, če... Po postopku, ki so ga označevali kot edino zveličavnega, (kakor je moč razbrati iz uradne izjave) je nato komisija izbrala projekt avtorjev Sadar in Vuga arhitekti. Ministrstvo za znanost in tehnologijo, ki je vodilo projekt, je bilo nad izdelkom navdušeno. Superlativi kar niso nehali deževati. Too good to be true. In res. Leto dni po izboru, ko so avtorji in razni sodelavci na vso moč delali, so izbrani projekt enostavno eliminirali. Zamenjal pa se je tudi vodja. Volaska je nasledil Tomaž Pogačar. Da je postopek do te točke državo stal veliko denarja, je seveda pomembno, vendar nikakor ne toliko kot dejstvo, da je z lahkoto pomendrala tisto, kar je bilo še leto prej sveto, in spet enkrat znova pokazala svojo nesposobnost. Uradna verzija potopa ideje o paviljonu, ki bi predstavljal sprehod skozi različne kulturne in naravne krajine naše dežele, je bil v neizvedljivosti projekta. In seveda njegova previsoka cena. Arhitekti zatrjujejo drugače. Da imajo verjetno prav arhitekti govori tudi dejstvo, da so nemški organizatorji idejnemu projektu podelili predhodno dovoljenje in da so skupaj s projektanti izdelali tudi ustrezni časovni načrt izvedbe. Šli so celo tako daleč, da so po odpovedi z naše strani, skušali sami najti investitorja, kar najmanj pomeni, da so vanj verjeli. Verjetno pa so v njem videli tudi dobro tržno blago po koncu razstave. Pri nas pa je šlo vse po naše, seveda.