V začetku tega leta sem v nekem zabavišču slišal skrajno dober komad. Z ušesi sem zastrigel kot takrat, ko sem prvič slišal Crazy od Gnarls Barkley. Za tak »hitoiden« cukrček v novoangleški soul maniri je šlo. Za nalezljive domislice, ki kot da sprožijo nekaj, kar je v tebi, a je spalo. Neki osebni senzor, predal za hite, ki se ga ne da prelisičiti in ki se mu glasbeniška stroka tako rado posmehuje, češ da smo mi, ki temu podlegamo, v bistvu bebci brez kritiške distance, godni za manipulacijo s strani tistih, ki imajo v rokah medijske vzvode. To, da se z velikim številom ponovitev da nekaj sforsirati v uho poslušalstva, je sicer res, vendar pa so pravi hiti nad tem. So kot gol Osterca, ko je menda hotel centrirati, pa je žogo ponesrečeno zadel na najbolj idealen način. Da je tako, govori marsikatera biografska zgodba. Da se je avtorju hit zgodil nehote, nenačrtovano ali celo po pomoti. Zato stroka, ki je po definiciji svoje strokovnosti pač skrajno sovražna do naključij, hitov ne spoštuje v njihovi naključnosti. Take vrste cukrček sem torej ujel v uho pred letom dni, skoraj prepričan, da gre za nekaj, kar bodisi že zmagovito pustoši po lestvicah ali pa še bo. A ravno nasprotno. Izkazalo se je, da gre za precej obskuren angleški komad, ki pa se je znašel na playlisti ljubljanskega entuziasta. In šele s skrajnimi brskaškimi postopki sem prek spleta uspel dognati, da gre za Coming back, ki so ga scmarili dotični Smoove z Jess Roberts na vokalu. Neverjetno pri zadevi je, kako komad, ki je po vseh kriterijih čista »hiturina«, v klasičnem smislu očitno ne pomeni nič. Seveda je povsem verjetno, da bi ekipa prek Facebooka na koncertu zbrala presenetljivo množico. V Rogu se je minuli teden na primer zgodil koncert ženskega pevskega zbora Kombinat, ekipe, ki neguje tradicijo petja revolucionarnih pesmi. Žal sem zadevo zamudil, poročilo iz prve roke pa govori o koncertu, na katerem se je domala brez enega plakata zbralo 450 ljudi! Torej le polovico manj od Gibonnija ali Ramba Amadeusa, ki sta v minulih dneh prav tako nastopila v Ljubljani. Vendar pa se mi to Facebook grozdenje in medsebojno informiranje zdi moteče ravno toliko, kolikor temelji na nekem »prijateljstvu« oziroma na principu nekdanjih »fan klubov«. To, da mora izvajalec svojo bazo privržencev graditi na prijateljih, je po svoje sprevrženo kot kak »catch the cash«. Ni resno, ker ne gre več za odprtost, ampak za internost sindikalne zabave, to pa izvajalcem jemlje veličastno avtoriteto tistih, ki so na odru, do tistih, ki pod njim. Zadnje čase na koncertih na primer opažam, da ljudje sploh niso več skoncentrirani na dogajanje. Pojavili so se primerki, ki jim absolutno ni nerodno, da stojijo tik pod odrom in da ljudem, ki so na njem, celo obračajo hrbet oziroma se pogovarjajo o povsem nečem tretjem, kar bi lahko počeli tudi zunaj prizorišča. Kaj drugega, kot da gre za donedavno nepojmljivo neotesanost, ne morem reči. Iz podobnih razlogov oni dan na klubskem maratonu nastopa res zanimivih domačijskih upov New Wawe Syria enostavno nisem zmogel odposlušati do konca. Ni bilo miru. Stalno je bil neki promet. Pa noter, pa ven, pa nazaj, pa naprej, pa levo, pa desno, kot da bi bil obkrožen s kakimi osredotočenja nesposobnimi vešami. Lahko da je šlo le za prijatelje, ki jim je bilo utrjevanje prijateljstva pač pomembnejše od koncerta. Nadležno.