Mladim se zdi vino »kul«. Na tej strani reke sem hotel doživeti tisti manj razkošni, vendar pristni vinski Bordeaux. Stanoval sem pri madame Viltange v Boisredonu, ki ga najdeš samo na podrobnem zemljevidu, in z njeno družino – mož in sin sta bila ves dan na sejmu – v intimnem krogu večerjal školjke. Hiša je kot vse v regiji pritlična z velikim vrtom; cel hektar, se mi zdi. Bil sem sredi »pustinje«. Niti sosednje hiše nisem videl. Sem me je zaneslo po obisku najpomembnejšega in največjega vinskega sejma na svetu, ki je vsaki dve leti v velikem mestu Bordeauxu. Zanj si namerno nisem vzel časa, čeprav s svojo slavno zgodovino, futurističnim črnim tramvajem, ki vozi po zelenici, saj se tirnic ne vidi med negovano travo, ter kulturno ponudbo kar vabi, da bi tam ostal najmanj teden dni. Na sejmu je 4200 pridelovalcev z vsega sveta – dve tretjini francoskih – privabilo 45 tisoč obiskovalcev: novinarje, poznavalce, trgovce. Nič občinstva, ki bi se nacejalo. Vinski trg končno spet oživlja. Mladim je vino všeč. Zdi se jim »kul«, radi imajo prepoznavna, lahka vina. Moti jih preobilna ponudba, ta znamenita zmeda na trgu. Sejem pač, ki je pomemben tudi za vsakega slovenskega vinarja in strokovnjaka. Ampak tam jih je bilo letos, sejem je vsaki dve leti, prav malo. Za laika, kamor se prištevam, pa taka prireditev doživetje, ker lahko z malo sreče okusiš vina kakovosti grand cru classe. Od petdesetih so mi najbolj ostali v spominu châteauji bergat, cadet-piola, corbin, la tour figeac, v bistvu sami svetovni pojmi iz San-Emiliona. Njihova gostota, telo, potencial za staranje nad trideset let, animalična nota, merlotska mehkoba, usnje, čokolada, črni ribez, poper, cimet in nageljnove žbice... V okusu in izjemno dolgem pookusu so res to, kar je dejal Ludvik IV.: »Saint-Emilion, nectar des Dieux«! In ker me na sejmih bolijo noge, z vini pa ne trgujem, sem odšel raje tja, kjer nastaja to vino. Madame Viltange mi je pripravila obilen zajtrk z domačimi marmeladami, jajci in podobnim, kar je za dve osebi na noč zneslo 45 evrov. Zavihal sem si ovratnik edinega toplega oblačila, poletnega suknjiča, in stopil v neprijazen hladen veter, ki je prinašal deževne kaplje z Atlantika. Popoldne sem se potil.