Prva od njiju je pri testirani miši, namesto da bi jo senzibilizirala za elektromagnetne valove, sama povzročila nenavadno in predvsem izjemno dolgotrajno živahno aktivnost ter podjetnost, ne da bi se to potem kakorkoli negativno odražalo na kakovosti ali dolžini njenega življenja. Če bi to reč razvijali, bi morda prišli do izvrstnega antidepresiva s podaljšanim delovanjem - ki bi ga človek jemal recimo enkrat mesečno, lahko tudi vse življenje. Komercialno je stvar zanimiva. Osebno pa me, navkljub tisti moji občasni nagnjenosti k žalobnemu zapiranju vase, še vedno bolj veseli drugačen princip. V takih primerih smiljenja samemu sebi na silo zagrabim za kakšno početje - ki potem morda še dolgo ne prinese ničesar; sčasoma pa me vendarle prevzame ter mi povrne vse zamujeno in več. Ali je od tega, zlasti v primerjavi s tisto elegantnejšo, medikamentozno varianto, kakšna objektivna korist, ne morem vedeti. Tudi evolucijska logika, ki sicer pogosto vleče na stran naravnega teka dogodkov, tu ne da zanesljivega odgovora; umetno sprožena srečnost in ustvarjalnost, če nima stranskih posledic, pač ni slaba reč. Nasprotovati temu je skoraj isto, kot če bi trdil, da je nekaj slabo, zato ker je dobro. Ampak jaz se bom še kar naprej upiral, četudi sem na tej točki že brez vsakršnih racionalnih argumentov. Oktober je.