Avstrijski predsednik poizkuša, potem ko je po objavi uradnih volilnih rezultatov ljudska stranka še vedno vztrajala pri predvolilni obljubi, da se v primeru tretjega mesta poda v opozicijo, s to odločitvijo predvsem pridobiti čas, v katerem upa, da mu bo še vseeno uspelo navdušiti ÖVP za sodelovanje v vladi. Po ogorčenih odmevih na volilni rezultat v tujini in prvih poročilih o tem, da se Haiderjeva nova moč že negativno odraža na obsegu tujih investicij v državi, in opozorilih, da utegne Haiderjevo sodelovanje v vladi negativno vplivati tudi na izvozne rezultate, si Klestil še najmanj želi črnomodre koalicije. Kljub ponavljajočim se pozivom komentatorjev kot tudi vplivnih politikov pri sosedih, da mora Haider v primeru, če hoče popraviti tako svoj ugled kot tudi ugled Avstrije v tujini, storiti nekaj odločnih korakov v smeri distanciranja od svojih spornih izjav in koketiranja z nacistično in rasistično ideologijo, Jörg Haider v tem pogledu noče ali pa ne more biti uspešen. Mednarodna turneja prvaka svobodnjakov, ki je v Münchnu, Parizu in Londonu na tiskovnih konferencah poizkušal prepričati novinarje, da ni niti nacist niti rasist ter se označil za novega demokrata in se samovšečno primerjal s Tonyjem Blairom, namreč v tujih medijih ni doprinesla k popravi prvotnega vtisa po volitvah, nasprotno, tuji novinarji so zaradi nekaterih Haiderjevih izjav dobili samo potrdilo, da se v svojih ocenah niso kaj dosti zmotili. Ne samo, da je Haiderja v Londonu pričakalo okoli 50 demonstrantov, ki so ga sprejeli z vzkliki: Haider je nacist, tu ga ne potrebujemo, tudi tiskovni predstavnik britanskega premiera Alastair Campbell s Haiderjevim postavljanjem ob bok Blairu ni najbolj zadovoljen. Gospod Blair vidi to popolnoma drugače, je dejal Campbell. Za posebno razburjenje med tujimi novinarji pa je v londonskem hotelu Hilton šele po tiskovni konferenci poskrbela Haiderjeva primerjava Winstona Churchilla s Hitlerjem in Stalinom, ki naj bi mu ušla v nekem neavtoriziranem (in zato neobjavljenem intervjuju) za dunajski časopis Falter. Tudi uradni sprejem te ponesrečene izjave ni bil ravno navdušen, notranji minister Jack Straw je čisto po britansko menil, da to ni najbolj posrečena primerjava in zunanji minister Robin Cook je izjavil: Ne, o Haiderju resnično ne želim govoriti. Potem ko šefu svobodnjakov ni uspela pomiritev z Izraelom, na eni od mednarodnih tiskovnih konferenc je židovski skupnosti očital, da jo je prehitel čas, in ko očitno tudi v Londonu ni naredil najboljšega vtisa, pa je za senzacijo posebne vrste poskrbel konec preteklega tedna v Vicenci v Benečiji. Auguri a la Padania! naj bi, kot pričajo televizijski posnetki, vzklikal Haider na enem od zborovanj stranke Lega Nord in v intervjuju za strankin časopis La Padania izjavil, da bo v bodoče v Evropskem parlamentu sodeloval s stranko Umberta Bossija. Do sedaj svobodnjaki v Evropskem parlamentu niso pripadali nobeni frakciji. Istočasno je Haider zanikal namen sodelovanja z desno usmerjeno Nacionalno zvezo Gianfranca Finija in z gibanjem Forza Italia Silvia Berlusconija. Stranka Umberta Bossija, ki je leta 1996 v Benetkah razglasila imaginarno neodvisno federativno republiko Padanijo in se je leta 1999 poslovila od separatizma, je edina stranka v italijanskem političnem prostoru, ki je pozdravila Haiderjev volilni uspeh. Šef svobodnjakov poudarja, da obe stranki delita kritično stališče do Evropske unije, se zavzemata za okrepljeno zaščito lokalne avtonomije in strožje ukrepe pri ilegalni imigraciji. Haider je sicer zanikal tako udeležbo na zborovanju kot tudi sporno izjavo, četudi je avstrijska televizija predvajala posnetek, ki je potrdil te novice v medijih, v svoji domovini pa je šef svobodnjakov za svoj sporni nastop že žel ostro kritiko.