Če je v svetu, ki nam ga prodajajo Bill & družabniki, še kaj mitskega, so to gotovo Cigani. Kako malo vemo o njih, lepo ilustrira osuplost izobražene Billove sonarodnjakinje, ko je nedavno izvedela, da so Cigani narod in ne way of life. Ljudstvo, ki se od nekdaj giblje po samotnih poteh in - razen ustnega izročila - za sabo ne pušča sledi, je nevidno materialističnem konjunktivitisu zahodnih oči. Čeprav so Cigani, na begu pred invazijo Islama, zapustili pradomovino Sind (današnja Indija) že v 9. stoletju ter pol milenija kasneje stopili na Balkan in s tem v Evropo, je njihova slika v zavesti Evropejca ostala na ravni bajk za male otroke. Srednjeveške oblastnike - papeže in kralje, je živosrebrna gibljivost Ciganov hudo iritirala. Prve zaradi verske, druge pa vsled ekonomske nerentabilnosti: temnopolti prišleki so verovali malo po svoje, delali pa le toliko, da so prehranili sebe. V 17. stoletju se sicer pojavita prva resna preučevalca romskega življenja Bonaventura Vulcanius in Jacob Tomasius - začetnika romologije, a šele obdobje romantike je z drugačnimi nazori prineslo spremembo. Pisateljska srca so zahlepela po nomadski svobodi, po pustolovščinah, ki so presegala meje njihovega poguma. Nodier, Hugo, Mérimée in Baudelaire so lik Cigana vnesli na zemljevid literature. Van Gogh ga je nanesel na slikarsko platno. Razmahnilo se je tudi skeptično zanimanje znanstvenikov. Predvsem filologi so z vrednotenjem privzetih tujk v romskem jeziku začeli kartografirati migracijske tokove Ciganov in ugotavljati dolžino postankov na njihovi poti iz Indije k nam. Je pa vse skupaj bolj revščina: laik, ki bi se preko knjig rad potopil v narod Ciganov, ima težko delo. Že sama oznaka "Cigan", ki je romski jezik sploh ne pozna, je sila kočljiva - nenatančna in preobložena z negativnimi stereotipi o tatinskih in umazanih klatežih. Za primat nad njenim izvorom se borita dve teoriji: po prvi korenini beseda cigan v semitskem zamorcu, po drugi pa v grškem nedotakljivežu. Kakorkoli obrnemo, Ciganov se je na njihovi poti oprijelo mnoštvo imen: Tatari, Saraceni, črnci, Gifter, Bohemi, Romanichel, Egipčani, pogani ali pa (v arabskih deželah) preprosto potepuhi. Iz "Egipčanov" sta se razvili besedi gypsy in gitano, ime Bohemi pa je mutiralo v klateža, vagabunda, da bi slednjič označevalo umetnika - boema.