Moji spomini se v meni prebujajo in segajo vse tja v leto 1959. Takrat sem se odločila, da bom svoje življenje posvetila negi bolnikov. Bil je moj notranji glas, ki me je vabil že iz otroštva. Temu klicu sem se odzvala in odločitve nikoli nisem obžalovala, čeprav je bilo mnogo odrekanja. Vpisala sem se v enoletno bolnišničarsko šolo v Piranu. Dobro se še spominjam prvega dne pouka. Učilnica se je nahajala v pritličju, čisto v kotu stavbe. Bila je mračna in vlažna. Le redko kdaj je posvetil kakšen žarek sonca skozi okno. Ves čas pouka smo morali imeti prižgano luč, pa še ta je bila bolj medla. V tej učilnici sta pred nami opravili šolanje in zaključne izpite že dve generaciji. Po nekaj mesecih so nas preselili v takratni Dom za ostarele. Del prostorov v stavbi je bil namenjen šoli, drugi del pa Domu. Dobili smo novo svetlo in zračno učilnico pa še nekaj bivalnih prostorov, ki so jih koristile gojenke šole.