Dobil je ni samo z utišanjem sredstev obveščanja, z zatrtjem neenotne opozicije, temveč tudi s podporo ljudi. Sliši se morda paradoksalno, toda opozicija je v nedeljo zbrala okoli pet tisoč demonstrantov proti Lukašenku, sam pa bi jih zbral vsaj dvakrat, trikrat toliko proti opoziciji, in to popolnoma prostovoljno. Vzrok lahko po eni strani iščemo v apatiji ljudi, ki so še iz sovjetskih časov vajeni, da se ni dobro vtikati v politiko, po drugi pa Lukašenko pomeni zmago populizma in tudi eno od njegovih skrajnih posledic. V javnosti vedno nastopa kot človek, ki se zavzema za pravice malega človeka, je pravzaprav eden izmed njih, navaden človek, ki bo odpravil težave svojega navadnega sočloveka. Tak vtis je prevzel veliko ljudi v Belorusiji. Vedno jim je govoril, da so za njihove težave krivi podkupljivi vladni uradniki, brezobzirni novi bogataši, poslanci, ki samo razsipavajo z denarjem davkoplačevalcev. Samo on je poskušal popravljati napake, zakaj mu torej ne bi dali še več oblasti, da bi bil pri takem početju še bolj uspešen. Zanj so seveda delali tudi nadzorovani elektronski mediji in tisk, tako da je nema večina morda res prepričana o predsednikovem prav. Če že dvomi o njem, potem se lahko boji njegove palice. S silo je namreč že razgnal nekaj opozicijskih demonstracij in se s policijo že dvakrat lotil celo parlamenta.