Pri nas pa je s satiro tako: vsi smo strašno ljubili Ježka, ki pa je bil v svoji poetiki izjemno nežen, tudi zavit v svojih besedah in dejanjih. Ni mogel biti direkten in to je bilo vsem silno po volji. Pri njem govorimo o satiri, ki je v bistvu poezija, tako kot o velja za Aristofana in vse druge klasike satire. To je visoka satira, ki je zavita v svojem pomenu. Zato se pri nas neposrednost šteje satiriku v slabo, češ, kako banalno direktni ste! Toda po mojem mnenju smo Slovenci glede tega žanra na točki, ko potrebujemo straniščno satiro: nekomu moraš naravnost reči, da je drek, in šele potem bodo začeli ljudje razmišljati o tem, ali je to morda res. Bojim se, da je tako, in žal mi je, če imam prav. Vse drugo je preveč lahkotno: saj se vsi zabavamo, se malo posmejemo nedolžnim šalam, toda prave ostrine ni. Celo ko smo delali TV Poper, ki je hotel biti oster, je bil to le pogojno. Če se kritično ozrem nazaj, smo bili zelo redko dovolj ostri, ker preprosto nismo mogli biti.