Objava 0,7-odstotne inflacijske stopnje v mesecu marcu in objava podatka, da je bila gospodarska rast v prvem letošnjem četrtletju ničelna ali celo negativna, sta podatka, ki kažeta, da bodo letošnji makroekonomski cilji težko dosegljivi. Kljub mnenjem nekaterih ekonomistov, da je to "morda" še mogoče, pa drugi opozarjajo, da so stvari pravzaprav pričakovane. Pri tem na primer ekonomist Jože P. Damijan opozarja, da se vlada sicer trudi zadrževati raven cen, vendar so pritiski nanjo premočni, in nadaljuje, da je tudi s strani vlade napovedana 5,1-odstotna letna inflacija že preteklost. Marčevska stopnja inflacije namreč pomeni 6,3-odstotno inflacijo na letni ravni, Damijan tudi meni, da bi morala vlada ta cilj popraviti vsaj na 6,5 odstotka na letni ravni. To pa pomeni, da Slovenija ne bo sledila maastrichtskim kriterijem, po katerih bi se morala inflacija naslednje leto znižati na najmanj 4,3 odstotka in se nato počasi spustiti do 2,8 odstotka, kolikor znaša povprečna letna stopnja inflacije v državah članicah Evropske zveze. Skrb zbujajoče pri vsem je dejstvo, da v prvem trimesečju iraške krize, ki napoveduje večje poslabšanje gospodarskih kazalcev svetovnega gospodarstva in s tem posledično tudi slovenskega, sploh še ni bilo. Vlada tako danes niti nima najmanjšega izgovora, da je za slabe izide kriva vojna v Iraku. Podobno, kot ni imela tehtnega razloga za poslabšanje kazalcev poslovanja po 11. septembru 2001, čeprav se je pozneje ves čas izgovarjala prav na to. Dejstvo je, da tičijo razlogi za dolgoletno inflacijo v nedokončanih strukturnih reformah in nedokončani tranziciji. Če bi bila ta končana najpozneje leta 1996, kot je bilo načrtovano, bi bila Slovenija že zdavnaj "rešena", tako pa se stvari vlečejo in se nikakor nočejo umiriti. Če samo pomislimo, da daje država za brutoplače zaposlenih v državnih organih in drugih javnih službah 515 milijard tolarjev, nas mora obiti slabost. Res je sicer, da se del davkov in prispevkov nato vrne v proračun (sistem bruto-neto plača), vendar je vse to absolutno preveč. Tista vlada, ki bo "zarezala" v ta problem, bo na eni strani nedvomno osovražena, na drugi strani pa bo za blaginjo države naredila veliko. Vendar podatek o tolikšni masi plač v državnem proračunu kaže, da država z zaposlovanjem v državnih službah vzdržuje socialni mir in ravna zelo podobno, kot je so v času socializma oblasti ob polni zaposlenosti črpale nekdanjo skupno državo tako dolgo, da je na koncu bankrotirala. Že res, da imajo zaposleni uradno dokaj nizke prejemke, vendar je iznajdljiva vlada to rešila s številnimi dodatki; navsezadnje "biti zaposlen v državni upravi" prinaša ljudem tudi številne ugodnosti.