Kakorkoli že, dejstvo je, da je življenjska, torej ne samo politična usoda poslancev v glavnem v rokah lastnikov strank, kot je šefe strank nedavno slikovito imenoval eden od poslancev (ime rajši zamolčimo) in le malo jih je med njimi, ki si lahko privoščijo svobodo jezikanja ali celo ravnanja v nasprotju z direktivami. Napovedi skorajšnje uveljavitve večinskega volilnega sistema so to svobodo vidno razširile, kajti znano je, da ta sistem za večino med njimi pomeni žalostno slovo od poslanskih klopi. Tako se v zadnjem času upori poslancev kar vrstijo. Po miselnih odpadnikih je sicer najbolj znana LDS, čeprav so v zadnjih letih tudi tam nekoliko privili primež, toda tudi v poslanskem kolektivu ljudske stranke jih v tem pogledu že dohitevajo, za petami so jim celo krščanski demokrati. Njihov predsednik Lojze Peterle si je utrl pot celo na nacionalno televizijo, da bi javnosti razložil, kako so sicer za strogo zaprtimi strankarskimi vrati zgladili spor, ko kar peterica neposlušnih (od devetih) poslancev ni hotela podpisati Janševe zahteve za izredno sejo in s tem deliti nenadno Peterletovo navdušenje nad Janševim modelom dvokrožnega večinskega volilnega sistema. (Na referendumih je namreč Peterletova stranka podpirala zamisel nemškega kombiniranega volilnega sistema.) Dan za tem se je prepričevanja o svoji neomajni enotnosti lotila tudi ljudska stranka. Izdali so izjavo za javnost. V njej vseh 19 poslancev s svojimi podpisi jamči, da je njihova poslanska pot ena sama, tista zapisana v programu stranke, njihova različna mnenja o posameznih temah pa so samo odraz demokratičnih odnosov v stranki! Sliši se lepo, mar ne?