»Da sem v resnici v New Yorku, vem po nekaterih drobnih znakih: skozi okno, ki se v šestem nadstropju odpira proti jugovzhodu, lahko v daljavi vidim Twin Towers, stražna stolpa zahodnega finančnega sveta«, sem v svoji knjigi Pisma iz tujine (1992) pisal o mestu, ki vsaj ob določenih urah in vsaj v določenih predelih uteleša vsa mesta na svetu, izpostavljajoč simbolni pomen teh dveh vrtoglavo visokih nebotičnikov v prestolnici dvajsetega stoletja. Dvajseto stoletje je preteklost. To kronološko minevanje smo vsi, razen apokaliptičnih prerokov, smeli tudi pričakovati. Jasno. Prav nič jasno pa ni, da je kdorkoli lahko racionalno pričakoval, da bomo tudi o dvojčkih World Trade Centra zdaj prisiljeni govoriti v maniri preteklega časa, v kateri ugašajo požari nad ruševinami najbolj slavne mestne vedute na svetu, te značilne mestne pokrajine, ki ste jo iz mnogih televizijskih, filmskih in fotografskih upodobitev bržkone dobro poznali tudi tisti, ki v čarobnem, napornem in vitalnem kozmopolisu niste nikoli živeli ali ga obiskali. Nebotičniška dvojčka, ki sta utelešala simbolno moč Amerike kot vodilne sile zahodne civilizacije, sta se sesula vase po perverzno domiselnem in tragično učinkovitem napadu anonimnih teroristov, ki so odločen korak naprej od dosedanjih ugrabitev, v katerih so teroristi zaradi zagotovitve lastnega pobega in ohranitve lastnih življenj vselej že kazali tudi svojo najšibkejšo točko šokantnega 11. septembra 2001 spremenili dve potniški letali v vodene projektile, v daljinsko upravljane rakete z uničujočo silovitostjo.