Težava je bila samo v tem, da so se na sončni upravi, kjer so dopoldne na Prešernovem trgu s toplimi božajočimi žarki tako darežljivo obsipali finale obhoda nekoč z žico obdanega mesta, hašišarjem sklenili svojo robo povsem odtegniti. Izrazito ritmična, po najrazličnejših ekscesih vabeča glasba, ki je donela iz zvočnikov učinkovito odmerjena kombinacija regija in posebej psihedeličnega džeza , se je sicer trudila po najboljših močeh in bi navzoče na vsaki jamajški plaži po hitrem postopku zazibala na najbolj puhast možen oblaček, tokrat pa se je vsaj v prvi fazi prireditve še enkrat potrdilo kruto pravilo, da je Slovencu pod ledenim dežjem nekoliko oteženo kvalitetno džuskati, pa če je še tako zadet. »Če bi bili patetični, bi lahko dejali, da nebo joka z nami, vendar nismo in zato ne bomo!« je dogajanje otvoril glavni špiker in kot pravi dedec nadaljeval: »Raje dvignimo roke in pokažimo enega fakiča! Jebi se, vreme!«