»Naj zmisli, kdor slepoto ljubi svéta, in od veselja do veselja leta, de smrtna žetev vsak dan bolj dozóri...« so odmevale besede govornika na kamniškem pokopališču minuli teden. Dež je padal, kot bi tudi nebo jokalo, pogrebci z belimi rokavicami so nesli žaro, za njo pa kolona ljudi. »Pred smrtjo ne obvar'je koža gladka, od nje nas ne odkup'jo kupi zláta, ne odpodí od nas življenja tata, veselja hrup, ne pevcev pesem sladka...« govori Prešernova pesem Memento mori. Tik za pokojnikom so peljali njegovo hčerko na invalidskem vozičku. Poškodbe nesreče, v kateri je umrl njen oče, so jo za dolge tedne prikovale na voziček in ji bodo pustile pečat v duši. Le težko ga bo pozabila, enako ga zagotovo ne bo tudi povzročitelj nesreče pri cestninski postaji Log...Z norostjo nas je za vedno zaznamoval