Okoli dveh zjutraj se je Cemi1 zbudil; amalgam vika in krika, nepričakovanega nastopa Fronesisa in njegovega spremljevalca Focio1na, predvsem pa materine besede, vse to je, skupaj z dolgotrajnim spancem zaradi prekajevalnega praška, zbudili v njem neučakanost, da bi se, kot za snidenje njegovih sanj s stvarnostjo okoliščin, vrnil h knjigam, ki jih je tiste dni prebiral. Svetonija je pustil pri poglavju o Neronu, ker ga je hotel prebrati v polnočni tišini. Spomnil se je Nerona, poleg njegovega najboljšega harfista, ki je moral po njegovem ukazu brenkati do onemoglosti. Pa njegovih vaj za nego glasu, ki je obstajal le v njegovih blodnjah, recimo to, da je legel vznak in se pokril čez prsi s svinčeno ploščo, pa da se je vzdržal sadja. Pa njegove pevske šole, temelječe na helenskem aforizmu: glasba ni nič, če jo skrivamo. Svojo sezono je odprl v Neaplju in ni nehal pel niti med potresom. Iz Aleksandrije si je uvažal mladeniče za klakerje; ploskanje je podrazčlenil v upognjence, skodle in kastanjete. Ti najeti ploskači so imeli svedraste lase, vo1lkovo škrlatno hlamido in prstan na levi roki. Ko je ljudstvo prosilo njegovega nebeškega glasu, je izjavil, da zapoje le v svojih vrtovih. Ob uprizoritvi tragedije Kanaceja na porodu je zahteval, naj bodo krinke bogov in igralci podobni njegovemu božanskemu obličju. Velik del dneva je preživel ob mizi, na kateri je gledal dirke slonokoščenih kvadrig, izpiljenih perzijskih miniatur. Na mile prošnje občudovalcev, naj kaj zapoje, je rekel, da samo Grki znajo poslušati in so vredni njegovega glasu. Ob branju Svetonijeve pripovedi Cemi1 ni bil docela buden, dim tlečih snovi se je še vedno prepletal s samohotnim deležem njegovega organizma; je pa dojemal, da groteskni cesar-nastopač ni bil ne tiger ne v gozdu zablodela dama. Ne, tisto, kar je videl, ni bilo nič takega, kazale so se mu nekakšne krinke, ki so zakrivale režanje, ne obraza; ki so gledale v povečane ritnice, podobne stegnom vrancev, ki so jih jezdili zagrnjenci med študentovsko procesijo.