Pitagora je Egipt zapustil neprostovoljno. Perzijska vojska, ki je zavzela deželo ob Nilu, ga je zajela in odvedla v babilonsko suženjstvo. V načelu neprijetno priliko je učenjak izkoristil in se v ujetništvu dodobra seznanil še z babilonsko matematiko ter magijo. Tako je ob vrnitvi na domači otok zaslovel kot matematik in čarovnik največjega formata. Sloves Pitagori ni bil neljub, celo nasprotno. Na stegnu je imel zlato materino znamenje, ki ga je ob vsaki priliki kazal in pojasnjeval kot znamenje svojega božanskega rojstva. O njem so tedaj pripovedovali vrsto bizarnih zgodb. Nekoč naj bi ga pičila strupena kača, ki jo je pokončal tako, da jo je ugriznil nazaj. Vlomilec, ki je hotel čarovnika okrasti, pa je v njegovem domovanju videl toliko skrivnostnih in nenavadnih stvari, da je na smrt prestrašen in praznih rok pobegnil. Vsemu temu navkljub pa Samošani njegovih naukov niso jemali povsem resno in samooklicani prerok se je preselil v Kroton, grško mesto v južni Italiji. Tam je našel več poslušalcev; pravzaprav toliko, da je lahko ustanovil svojo »šolo«, ki bi jo danes najbrž imenovali verska sekta. Ustanovitelj je slovel kot božji sin, v tem primeru sin sončnega boga Apola. Njegovo mamo so imenovali Partenis, kar pomeni devica. Pred potovanjem v Egipt je nekaj časa živel kot puščavnik na gori Karmel in nekoč naj bi umrl in se od mrtvih tudi vrnil. Videli so ga in z njim govorili na dveh krajih hkrati, znal je hoditi po vodi, umiriti razburkano morje in vihar, na javnih mestih so ga pozdravljali nebeški glasovi. Vse te zgodbe se gotovo marsikomu zdijo poznane, toda v zvezi z nekim drugim božjim sinom, Jezusom. Podobnost seveda ni naključna, toda domneva, da bi Jezusovi učenci utegnili nespodobno kršiti zakon o intelektualni lastnini, se zdi neutemeljena. Vse omenjene nadnaravne sposobnosti so v tistih časih sodile v železni repertoar prerokov ter čarovnikov -- in kdor ni znal obujati mrličev, ni mogel uspeti v svojem poklicu. Sicer pa merila za uspešno čarovnijo niso bila posebno stroga. Nekoliko preveč radovedni gledalci so nekoč opazili, da se je »mrtvi« Pitagora pred svojim kasnejšim vstajenjem od mrtvih skrival v podzemni jami s skritim vhodom, pa mu tega nihče ni zameril. Člani sekte pitagorejcev so živeli skromno, od miloščine Krotončanov (in premoženja nekaterih bogatih članov, ki je šlo v skupno blagajno, kar je zapovedano revščino znatno olajšalo), in svoje skrivnosti so skrivali pred neposvečenimi. Ena od njih je bila »kvadratno« število 2. Skrivnost v današnjem matematičnem jeziku formuliramo povsem preprosto: koliko je kvadratni koren iz števila 2? Babilonci so odgovor poznali na 6 decimalnih mest (torej 1,41421). Za praktično rabo je to več kot dovolj natančno, za pitagorejce pa v načelu povsem nesprejemljivo: če namreč hočete govoriti o površini kvadrata, morate najprej vedeti, kako dolgo stranico ima, in to ne le približno. Potem ko so dokazali, da število *2 ne obstaja (pravzaprav so dokazali, da se ga ne da zapisati kot ulomek), se je zdela zadrega za nekoga, ki zatrjuje, da je svet zgrajen iz števil, že kar prehuda. Ali naj bi Pitagora svoj nauk spremenil v »Cel svet je zgrajen iz števil, razen diagonal kvadratov.«? Dilemo je razrešil tako, da je članom svoje sekte -- pod pretnjo smrtne kazni -- o nenavadni številski pošasti, ki se jo da narisati, vendar pa ne tudi izraziti s številom, preprosto prepovedal govoriti. Neki Hipaz, ki je neprevidno iztegnil jezik in izdal temno skrivnost števila, ki hkrati je in ga ni, je svojo bogoskrunsko jezikavost plačal z življenjem, saj so ga utopili.