ge ali tema, o kateri se pomenkujemo s prijatelji med obedom. Toda iz pogovora s Sharon, poročevalko, ki se je svojčas specializirala za neprijetne novice, sem izvedela, da lahko življenjsko spremembo spodbudijo srečanja, ki so na videz popolnoma naključna. »Reporterji so že po svojem značaju ciniki,« mi je povedala. »Nekoliko ciničen pravzaprav moraš biti, ali pa bi te mimogrede zapeljale zgodbe, ki ti jih pripovedujejo ljudje. Na svojo poklicno pot sem stopila z ambicijo, da bi pisala o pomembnih človeških zgodbah, ki jih snuje življenje. Zlasti so mi ugajale dramatične, politične teme. In tako so me nekega dne poslali na teren, naj spremljam nekega policijskega častnika, ki je, ne da bi za to dobil plačilo, obiskoval otroke v težavnih šolah v centru in jim predaval o nevarnostih strelnega orožja in mamil. Moj prvi vtis je bil, da je njegova naloga izboljšanje javnih odnosov pod sponzorstvom krajevnega policijskega oddelka, ki hoče, da bi jih časopis prikazal bralcem v lepi luči. Z njim sem se sestala zjutraj in potem sva obiskala tri šole. Njegova iskrenost in pristno zanimanje za otroke sta me delala živčno, ker sem spoznala, da se začenjam ogrevati zanj. Do opoldneva je prišlo tako daleč, da mi je časopisna zgodba povsem izpuhtela iz glave. Samo to me je zanimalo, ali je poročen.« Med intervjujem je Sharon vprašala Billa, kako na njegov prostovoljni trud gleda njegova žena. »Ko mi je povedal, da ni poročen, sem komaj obdržala v rokah svoj magnetofon, ne da bi se tresla,« je rekla. »Bala sem se, da me čustva že preveč izdajajo, zato sem ga zasula z vprašanji, kaj ga motivira. On pa mi je povedal, da ga kratko malo vleče pomagati otrokom, da bi si pridobili boljše možnosti za dobro in plodno življenje.« Ko se je Sharon pozanimala, ali je njegova motivacija za to delo duhovne narave, je zamahnil nad vprašanjem: »Najbrž bi se dalo stvar tudi tako utemeljiti, vendar ne vidim razloga, zakaj,« je menil. »Bolj se mi zdi nenavadno, zakaj je človek, ki pet ur tedensko posveti prostovoljnemu delu, tako »enkraten« ali »krasen«, da je o njem zanimivo napisati članek. To najbrž pomeni, da se nam zdi prava redkost, kadar kdo del svojega časa podari drugim.« Sharon je sklenila napisati svoj članek s tega izhodišča, se poglobiti v vprašanje, kakor ga je zastavil Bill. Njena zgodba je naletela na tako navdušen odziv, da so njo in Billa povabili k sodelovanju pri neki okrogli mizi in zatem v več radijskih oddajah. »Ni trajalo dolgo, ko sva vodila javne razprave o motivih, ki nas ženejo, da pomagamo soljudem,« je dejala. »Ta plaz odzivov je