Vrh orientacije, po kateri obstaja svoboda enih nasproti nesvobodi drugih, njen ideal, je bila po koncu rimskega imperija nacistična Nemčija. Tu se je to načelo dvignilo v ekstatični, metafizični lik, je bilo zares zgodovinsko heroično, a žal prepozno. Tretji rajh je izgubil vojno zato, ker je stavil na karto apriornih nadljudi, ki imajo od Narave dano pravico do življenja, nasproti karti podljudi, ki te pravice nimajo. Obeh kart ni več v igri Sveta. Ne vemo natančnega odgovora, vendar se vseeno vprašajmo: če bi Nemci udarili na Sovjetsko zvezo z orožjem emancipacije sovjetskega ljudstva izpod jarma demonične tiranske oblasti, z orožjem jasnih namenov in dejanj, da prinašajo sovjetskim narodom toplino svojega doma, življenjsko silo, prostost, blaginjo (saj se spomnimo, kako so jih sprejeli Ukrajinci na začetku vojne - kot odrešitelje), ali bi Stalin padel? Tako pa so šli na Ruse kot na podljudi, ki jih je treba zasužnjiti ali zradirati. Res je, kot smo rekli, da odnos, kjer imamo opravka z zgodovinsko manj kvalitetnim, sicer Vsemogočni praktično nekako tolerira, vendar pa se je treba, ko gre za Dokončno, za substancialno, tega maksimalno izogibati.