smejala in bila z rdečimi čopki in iskricami v modrih očeh videti presenetljivo čedna. Medtem ko je bila moja Iva ena izmed tistih, ki očarajo ljudi s svojo zunanjo lepoto, je bila Špela prava osebnost. Izžarevala je neverjetno pozitivno energijo, s katero je napolnila vse okoli sebe. Bila je dobra sogovornica; nič ni zamerila in veliko se je smejala. Takšni ljudje so mi bili od nekdaj všeč; ljudje, ki gledajo na svet sproščeno in nič ne komplicirajo. Ravno tega je meni primanjkovalo, sproščenosti. In z Ivo, ki je bila še bolj zapeta kot jaz, je gotovo nisem pridobil. V sebi sem nenadoma začutil željo, da bi bil živahen in vesel kot vsi drugi. Zato sem se vključil v pogovor. Ne spomnim se natančno, kaj sem rekel, zelo dobro pa se mi je v spomin vtisnil Špelin pogled. Navihano je privzdignila obrvi in se z modrimi očmi zastrmela vame. Po hrbtu mi je zagomazelo od vznemirjenosti. Tega že dolgo nisem občutil. Še bolj vznemirjen sem postal trenutek kasneje, ko mi je Špela nenadoma na glavo zlila kozarec vode. Samo buljil sem vanjo, ne da bi vedel, kaj se je natančno zgodilo. Iva! Iva ni marala izpostavljanja. Ko sem poškilil k njej, pa sploh ni bila videti razburjena. Od srca se mi je odvalil velik kamen. Očitno je tudi nanjo deloval Špelin šarm. Bil sem hvaležen tej živahni punci, ki ji je vsaj malce uspelo razrahljati Ivin neprebojni oklep. Po dolgem času sem sproščeno zadihal. Z mano so vedno vsi ravnali tako spoštljivo. Potem pa je prišla Špela, ki sem jo komaj poznal, in se do mene obnašala kot do vseh drugih. Posta30