Mnogo huje kot Seidlovo pokvarjeno vino pa je med trškogorske delavce udarila druga svetovna vojna. Za delo v vinogradu je potrebno veselje, mir in ljubezen, tega pa v tistih negotovih časih ni bilo. Zdaj ta, zdaj druga vojska je lomila trtje a Luštkovi so vojno le nekako preživotarili. Potem so kupili hišo v Potočni vasi in se preselili v dolino. A Trška gora je ostala v srcu, vinoradništvo pa v krvi. Skoraj vsak dan skozi vse leto so se vračali v svoj vinograd, France pa je ob večjih delih tam gori tudi ostal. Rezka se je morala vse bolj posvečati svoji bolni materi in tako je minil čas, goden za možitev. Ostala je samska, a ne zagrenjena. Tudi pri sedeminosemdesetih jo v Domu poznajo kot vedro žensko, ki je vseskozi živela s trto. Le njenega sadu zaradi bolezni ne sme uživati. Pa zato niti ne žaluje.