Že Konfucij je rekel, da je temeljna funkcija oblasti v tem, da daje zgled. Minister za pravosodje kot član vlade nosi politično odgovornost za resor, ki ga vodi. Ne predstavljam si ministra za pravosodje, ki bi lahko s še zadostno avtoriteto in legitimnostjo vodil resor, ob tem ko mu sodišče očita, da je nekoga diskriminiral. Tukaj gre za posebno situacijo, tudi zato ker gre za diskriminacijo, ki jo izvaja politična oblast nad predstavnikom sodne oblasti. Gre za vprašanje razmerij med dvema vejama oblasti in to so zelo pomembna ustavnopravna razmerja. Minister za pravosodje mora že po naravi stvari imeti poseben pravni in politični občutek, do kam sme v razmerju do sodne oblasti. Kje so meje, ki jih ne sme prestopiti. Pravosodni minister je naravni garant ustavnosti in zakonitosti v vladi in zaradi pristojnosti, ki jih ima v razmerju do sodstva, tudi do predsednikov sodišč, nosi še posebno odgovornost. Ta odgovornost se med drugim kaže tudi v tem, v kolikšni meri njegove poteze krepijo ali pa rušijo zaupanje javnosti v delo pravosodja. Zdaj mi povejte, kako lahko povprečen državljan zaupa v urejenost našega sodnega sistema, ko ve, da je bil predsednik največjega sodišča v državi imenovan z odločbo, ki jo je upravno sodišče razglasilo za nezakonito. Tu je ves kredit, ki ga je morda minister Šturm imel, zapravil. Kredit zaupanja. Naj spomnim, da je nedavno moral odstopiti ameriški pravosodni minister, ker je izvajal čistke v tožilstvu, čeprav mu je sistemsko podrejeno.