mi pohodniškimi potmi po čudoviti naravi, pa tudi zato, ker ima prijatelj tam garsonjero, ki smo jo za nekaj dni dobili na razpolago po res ugodni ceni. Petdesetkilogramsko pasjo mrcino, ki se je je, odkar imamo Natana, prijel vzdevek “starejši brat”, smo med potjo pustili pri mojem očetu v Ljubljani (kjer ima beštija na voljo prostoren vrt in 24-urno pasjo družbo), saj bi bilo sicer vse skupaj prenaporno in prav nič podobno dopustu. V Zreče smo prišli zvečer, in ker je bila potrpežljiva in zvesta Vitara natovorjena tako kot avtomobili tiste nesrečne in številne romske družine Strojan, ki jim slovenska politika že vse predolgo sramotno in neuspešno išče lokacijo za naselitev in jih nikjer nočejo in jim povsod grozijo, pa čeprav predstavljajo jedro družine otroci, česar res ne morem razumeti, je bil začetek kratkih počitnic zaznamovan z raztovarjanjem, prenašanjem in spravljanjem prtljage. Tistih milijon potovalk, nahrbtnikov in torb je šlo z nami predvsem zaradi otroka, saj je Jana ob vsakem nekoliko daljšem odmiku od doma zvesta načelu NNNSP (nič nas ne sme presenetiti) in potem tovorimo s sabo res vse živo. Malo pa sem bil kriv tudi sam. Ker sem vajen asketskega paki-