Iz zgodovinskih zapisov je mogoče sklepati, da je materinstvo dolžnost, in zdi se, da o tem ni dvoma. V Vigredi so zapisali, da se z materinstvom vse spremeni. V ospredju niso več ženska in njene telesne in duševne potrebe, temveč otrok in mož. Žrtve in odpovedi niso več strašne. Kakor bi se razcvetela roža, se odpira življenje po materinstvu. Ta nova miselnost se v ženi začne prebujati takoj po Stvarnikovem "Bodi" in ob dokončni telesno-duhovni medsebojni obdaritvi moža in žene, ki se zgodi v materinem telesu. Ustali in poglobi se v porodnem trpljenju, ko roke sprejmejo novo nebogljeno dete. Poglablja se ob vsem otrokovem dozorevanju in odraščanju. Materinstvo je Božja ustanova, ena najlepših in najbolj blaženih. Materinstvo, ki pa se z Božjo voljo ne ujema, je vir gorja in greha. Telo dasta otroku mož in žena, dušo pa Bog. Človeško življenje pride iz Boga v nas in nato nazaj v Boga. Človekovo sodelovanje je Bog zagotovil tako, da je v njem ustvaril spolno življenje kot sredstvo za nadaljevanje življenja. Spolno življenje, očetovstvo in materinstvo, je torej usmerjeno v nadnaravni, Božji cilj. Njegovo središče je duša, ki je dana od Boga in ki se k njemu tudi vrne. Čim bolj se torej materinstvo podreja nadnaravnim, božjim postavam, tem popolnejše je. Zato naj ženske in dekleta pomnijo, da so lahko matere po Božji volji. Materinstvu se ne smejo odreči, razen po Božji volji. Vigred, 1937, str. 97. Ženska in bolečina sta združeni že od izgona iz raja: »V bolečini boš rodila otroke, v bolečini jih ženske tudi nosijo in vzrejajo.« Kakšna je šele bolečina mater, ki nimajo otrok, je zapisala avtorica. Vendar to tako močno doživljajo tudi zato, ker premalo prisluhnejo klicu Prijatelja. Samo Gospod olajša bolečino, zato ga moramo ljubiti in ga častiti. Vigred, 1937, št. 87