Splavljenje zarodka-klona bi nedvomno hudo potrlo neploden par, ki mu je to ena zadnjih priložnosti za rojstvo otroka. A če bi ju dr. Antinori skrbno poučil o neučinkovitosti PJSC, bi bila morda na to pripravljena. Pomembno vprašanje je, ali ima splavljenje zarodkaklona svojo intrinzično moralno ceno. Tradicionalna razprava o moralnosti splava deli ljudi na dva glavna tabora. Liberalci glede splava trdijo, da izhaja iz pravice ženske, da počne s svojim telesom, kar hoče, njena pravica do prekinitve nosečnosti iz (skoraj) kakršnega koli že razloga. Konservativci pa odgovarjajo, da ženska z uveljavljanjem svojih pravic ne sme kratiti pravic zarodku. Čeravno nebogljen, se zarodek po moralni plati v ničemer ne razlikuje od vas ali mene. Če smo dosledni, pravijo konservativci, bomo morali priznati, da uboj človeškega plodu ni nič drugačen od uboja odraslega človeka. Večina konservativcev pa kljub temu dopušča izjeme od pravila, ki prepoveduje ubijanje plodu. Če je nosečnost posledica posilstva, če ogroža življenje matere ali če bi plod v vsakem primeru umrl, je splav dopusten. Podobno kot razprava o kloniranju ljudi je zagatna tudi razprava o splavu, ker se vsaka od strani v sporu le težko pripravi do tega, da bi prisluhnila argumentom nasprotne strani. Konservativec liberalcu podtika stališče, da plod v osnovi ni moralno nič drugačen od rakave tvorbe. Oboje lahko brez pomislekov odstranimo, če posega po življenju in svobodi ženske. Liberalec pa konservativcu podtakne tezo, da ima komaj vidna kepa nediferenciranih celic enako vrednost kot hodeče, govoreče, čuteče in misleče človeško bitje. Liberalec priznava, da je človeški zarodek v marsičem izjemen – težava je po njegovem le, da ga nič od tega ne naredi tudi moralno izjemnega. V Antinorijevem predlogu se razprava o kloniranju ljudi prvič preplete z razpravo o splavu. Druga stična točka med obema zadeva ustvarjanje človeških klonov zaradi pridobivanja njihovih pluripotentnih matičnih celic. S tem vprašanjem se bomo ukvarjali v četrtem poglavju, ko bomo govorili o t.i. terapevtskem kloniranju. Eden od pomembnih podukov tega in naslednjega poglavja je, da razpravi o splavu in kloniranju nista povsem vzporedni. Čeprav se v osrednjih pojmih prekrivata, bi bilo napačno izpeljevati podobne zaključke iz premis, ki so si podobne le na površini.