Čeprav se morda zdi, da je prej omenjeni težavi preprosto mogoče rešiti z odpravo zajamčene donosnosti, pa se ravno tu skrivata dodaten izziv in past za snovalce predloga zakona. Liberalizacija sedanjega instituta zajamčene donosnosti je brez dvoma nujna, pri tem pa je treba paziti, da se pri odpravljanju težav ne ustvarjajo nove. Če se zajamčena donosnost odpravi, v zakon pa se ne vključijo omejitve glede deležev premoženja sklada, ki je lahko naložen v posamezen sektor in geografsko regijo, se lahko kaj hitro zgodi, da bodo zavarovanci na koncu varčevalnega obdobja brez želene socialne varnosti, saj bo sklad izpostavljen prevelikemu tveganju. To še posebej zbuja skrb zaradi dejstva, da bo ob znatnih padcih vrednosti premoženja sklada (ta je ob manjši razpršenosti naložb bolj verjeten), za socialno varnost zavarovancev odgovorna država, ki ob pozitivnem razvoju dogodkov ne bo delila koristi z lastniki skladov. Dodatno je treba poudariti, da z vidika varnosti pokojninskega varčevanja ne smemo enačiti naložbenih politik vzajemnih in pokojninskih skladov, saj morajo biti zadnje dosti bolj varne.