Sami zelo dobro vemo, v kolikšni meri zgodovina lahko bremeni politiko in mednarodne odnose, a zgodovinska razprava, ki se je te dni vnela v ZDA, bo verjetno spremenila zunanjepolitične strategije ZDA na področju Bližnjega vzhoda. Minuli teden je namreč zunanjepolitična komisija Predstavniškega doma ameriškega Kongresa izglasovala resolucijo, v kateri označuje poboje armenskega prebivalstva, ki so se zgodili med leti 1915 in 1923, za genocid. Da bo bralcu zadeva jasnejša, naj povemo, da je pokol Armencev nedvomno prvi veliki genocid XX. stoletja, v katerem je izgubilo življenje približno 1.500.000 Armencev, ki so živeli na območju današnje Turčije. Za to krvavo dejanje je za obdobje med prvo svetovno vojno kriva otomanska vojska, po prvi svetovni vojni pa turška vojska. Moderna Turčija sicer priznava pokole, a govori o približno 200.000 mrtvih, radikalno izključuje pa oceno genocida, saj so bile žrtve po mnenju uradne Ankare le posledica teritorialnih konfliktov, ki so se dogajali v prvi svetovni vojni. Zakaj se torej ta zgodovinska tema spreminja danes v aktualno politično vprašanje? Ali ni sprejeta resolucija v skladu z zgodovinskimi stališči, ki so jih v XX. stoletju že večkrat izglasovali razni ameriški uradni organi? Zakaj je sam ameriški predsednik G.W. Bush direktno posegel v debato, ko je pred glasovanjem komisije izjavil, da je pokol Armencev sicer realnost, a je ne smemo enačiti z genocidom? Očitno debata kaže na močan spor med predsednikom Bushem in Kongresom. Predsednik in njegov kabinet se namreč bojita, da bi vztrajanje Kongresa na izglasovanih stališčih močno zaostrilo odnose s Turčijo in tako povzročilo zamrznitev vojaških odnosov, kot se je pred leti zaradi istih razlogov zgodilo med Francijo in Turčijo. Tega pa si predsednik Bush v tem trenutku ne sme privoščiti, ker je Turčija ključni zaveznik na bližnjevzhodni šahovnici in predstavlja tisti naravni koridor, po katerem sile Nata dovažajo iz Evrope vse potrebno ameriški vojski v Iraku. Morebitno vztrajanje Kongresa na stališču omenjene komisije bi torej lahko pomenilo postopno oddaljitev ZDA od zgodovinske zaveznice in začetek spreminjanja politike tudi do Iraka. Zanimiva je ugotovitev, da tudi Turčiji zaostritev ustreza. Njen premier Erdogan je takoj po izglasovanju resolucije ameriškega Kongresa napovedal vojaško akcijo na območju, kjer živi kurdska manjšina, kar bo verjetno opravil v brk zaščiti temeljnih človeških pravic in tako povečal napetost z ZDA. Katero pa je trenutno stališče Bruslja do vse zadeve? Vemo, da si EU prizadeva za vključitev Turčije v EU kljub dejstvu, da javno mnenje ni temu najbolj naklonjeno. Tej maloazijski državi je Evropa vsekakor leta 2005 postavila kot jasen pogoj za prihodnje članstvo obvezno priznanje genocida nad Armenci. Vemo tudi, da so glede genocida nekatere evropske države zelo radikalne. Francija je na primer izglasovala zakon, ki kaznuje zanikanje armenskega genocida, enako kot je to predvideno za zanikanje judovskega genocida v drugi svetovni vojni. Kljub načelnemu nesoglasju pa so odnosi med Turčijo in EU močno konstruktivni. Evropsko vodstvo namreč sistematično podpira turško približevanje Evropi, ker meni, da le tako lahko Turčija utrdi demokratske ustanove. Ostaja pa še drug vidik, ki je temeljnega pomena. Turčija je za Evropo strateški zaveznik na področju načrtovanja evropske energetske politike. Vsi evropski voditelji, tudi tisti, ki Turčiji niso naklonjeni, se namreč zavedajo, da predstavlja Turčija alternativo ruskemu monopolu nad distribucijo plina. Ni čudno, da je julija meseca letos Turčija podpisala sporazum z Iranom za izgradnjo plinovodov, ki bi prek Kaspijskega morja in Anatolskega polotoka dovažali plin v Evropo. Jasno je torej, da kljub nerazčiščenim stališčem o armenskem genocidu in nespoštovanju osnovnih človekovih pravic predvsem v Kurdistanu ostaja in bo ostala Turčija evropski strateški partner.