Blues je izvirno ameriška umetniška oblika, je rečeno v Eastwoodovem filmu Piano Blues, toda ta izvirno ameriška umetniška oblika izvira iz Afrike, izvemo v Scorsesejevem Domotožju. V ZDA se je res razvila že v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja, toda bela Amerika za blues ni hotela niti slišati ali ga vsaj ni poslušala, dokler ga niso začeli preigravati britanski rokovski bendi (zlasti The Cream), kot pojasni Mike Figgis v svojem filmu Rdeče, belo in blues, in prav britanski rokerji, med njimi zlasti John Mayall ter Eric Clapton, so tudi zaslužni, da žive legende bluesa, kot je bil na primer Skip James, niso umrle povsem neznane ali celo kar na ulici, nas spomni Wim Wenders v Duši človeka. Torej štirje filmi o bluesu, ali bolje, štirje imenitni glasbeno-filmski večeri v okviru 6. mednarodnega festivala dokumentarnega filma, ki se je v ponedeljek sklenil v Cankarjevem domu. Serije dokumentarcev o bluesu (skupno sedem filmov) se je domislil Martin Scorsese, ki je tudi njen producent, v svojem prispevku (Domotožje/Feel Like Going Home, 2003) pa se je lotil tako imenovanega delta bluesa, to je bluesa iz Misisipija, ki je bil ob Georgiji in Teksasu eno glavnih žarišč te glasbe. V podnapisih (sicer obupno slabe projekcije DVD v Cankarjevem domu) so blues prevajali z otožnostjo, medtem ko so ga nekateri njegovi izvajalci, tako starejši oziroma izvorni, na primer Eddie Son House, kot mlajši, denimo Taj Mahal, opisovali z močnejšimi izrazi: blues je trpljenje, bolečina in iskanje ljubezni, le da te ne smemo enačiti z žensko, o kateri pogosto poje bluesman. Ženska, še posebno, če je pevcu povzročale psihične in denarne težave, je v bluesovski pesmi nadomeščala gospodarja, bossa: Takrat pač nismo mogli reči boss, če smo hoteli povedati, kako nas izkorišča in trpinči.