Zahodni literarni kanon je – ob vrsti pretresov v zadnjih desetletjih (marginalizacija literature, njeno izenačevanje z neumetniškimi označevalnimi praksami ter soočenje in prežemanje z drugimi kanoni) – stopil na pot daljnosežne transformacije, ki ji še ni videti konca. Skupaj z njim se spreminja tudi literarna veda, ki ta kanon z vrednotenjem, opisovanjem, teoretskim tolmačenjem, zgodovinskim umeščanjem in bivanjskim utemeljevanjem že dolgo oblikuje. Njenim preobrazbam je posvečena Juvanova najnovejša knjiga, ki je, kljub doslednemu upoštevanju historične perspektive, vseskozi literarnoteoretsko delo; a le pod pogojem, da literarno teorijo razumemo kot »teorijo literarnega diskurza«. Termin namreč nikakor ni enopomenski. Po eni strani evocira teorijo s tradicionalno hermenevtiko določenih literarnokritiških šol 20. stoletja, ki so svoj predmet v glavnem razumele kot avtonomno in samozadostno strukturo, preučevanje katere prej ko slej vodi v slonokoščeni stolp akademske ezoterike; po drugi strani pa aludira na hiperprodukcijo teoretskega pisanja, znanega pod angleškim imenom cultural studies. Avtor se sicer distancira do obeh možnosti, vendar ne skriva simpatij do poststrukturalistične obravnave literature, zato predlaga in v svojih besedilih tudi udejanja pojmovno in metodološko rekonstrukcijo literarne vede, ki sicer poteka v dialogu z literarnimi besedili, hkrati pa nenehno preverja uvide drugih družboslovnih in humanističnih disciplin, sociologije, filozofije, antropologije in zlasti lingvistike. Tako si Juvanova teorija upravičeno lasti atribut literarnosti, čeprav prebija pregrade (med disciplinami, žanri, kulturami in sferami), ki jih je njena tradicionalnejša predhodnica tako prizadevno gradila. Svoje početje ob tem nenehno reflektira.