Ettore Sottsass je navdih vedno iskal v iskrenih človeških čustvih. »Ljubše mi je načrtovati arhitekturo, ki ni posvečena kakšnemu božanstvu, ne staremu ne novemu. Rad ustvarjam arhitekturo, v kateri se biva ...« Njegova dela nikogar ne pustijo ravnodušnega. Vzbujajo tako rekoč celoten spekter emocij – od navdušenja in slavospevov do prezira, zgražanja in celo zaničevanja. »Ljudje niso niti atomi niti elektromagnetni valovi. Ljudje so tisti, ki polnijo športne stadione, ki se vznemirjajo. So tisti, ki polnijo bolnišnice in kričijo. So tisti, ki hodijo v cerkve, gledališča in na plaže. Ljudje so tista nenavadna bitja, ki zbolijo za rakom. So bitja s svojo spolnostjo, z vsemi norostmi, strahovi ... Pa recite zdravniku, da so bolnišnice stroji za zdravljenje. Verjetno se vam bo smejal v obraz.«