"Določil sem jih takoj, ko sem začel s pisanjem zgodb. Iz pisanja poezije sem namreč vedel, da so določena pravila zelo dobrodošla, denimo oblika pesmi. Del poezije zahteva rimo, spet nekaj povsem drugega je natančna oblika soneta in tako naprej. Vendar pravila niso zato, da bi otežila, temveč olajšala pesnjenje. Skratka, ugotovil sem, če želim pisati zgodbe, moram določiti nekaj pravil, sicer ne bo šlo. Sklenil sem, da bom pisal o živalih, s tem da se bo pojavljala izključno samo po ena žival iste vrste. Drugo pravilo je, da so živali enake velikosti, naj gre za mravljo ali slona. Tretje pravilo pravi, da svet živali ne pozna hierarhije in da je vsaka žival samostojna. Resda se poznajo in srečujejo, toda nobena ne vodi. Četrto pravilo je bolj tehnično, deloma že omenjeno, da je zgodba daljša od ene strani in krajša od dveh. Peto pravilo pa je, da po ena žival iste vrste, na primer ena in edina veverica, živi v enem in edinem gozdu ali pa v eni in edini puščavi, morju in podobno. Skratka, vsaka stvar v svetu živali je edina. Poleg tega je njihov svet popolnoma ločen od človeškega, tako da človek ali pa domače živali, denimo pes, mačka ali konj, ne bi mogli nikoli nastopiti v zgodbi. Svet v zgodbah je rezerviran za živali iz divjine, v njem pa je mogoče dejansko vse, tudi vzeti sonce z neba, ustaviti čas in podobno."