Njegov sanjani svet nima meja; zaradi zračnih prevoznih sredstev, ki so lahko obkrožila svet v enem samem dnevu, je bil odprt vsemu človeštvu. Humanisferci so na vsej celini živeli enako - v monumentalnih bivališčih, raztresenih sredi obdelane zemlje. Bivalno okolje je podobno falansteriju, v njem pet do šest tisoč oseb ne pozna hierarhije ne osrednje oblasti, boljši od njega pa je po svojem razkošju in ozemeljski ureditvi. Tu ima vsak moški in vsaka ženska na voljo svoje stanovanje s tekočo vodo, razsvetljavo in ogrevanjem; poudarjena je lepota opreme, saj so kamine ohranili samo v veselje očem. Vse skupaj sestavlja arhitekturno celoto, v kateri sta drug ob drugem, vendar ločena, zasebni in javni prostor: "Znotraj je po eni strani široka galerija, ki gleda na park, ta pa je kot velika arterija, po kateri krožijo ljudje. Na drugi strani je zunaj labirint majhnih intimnih galerij, v katere se skrivaj in na hitro prikradeta sramežljivost in ljubezen." Joseph Déjacque, Humanisphčre (1857), v: À bas les chefs!, op. cit., str. 151. Organizacijsko načelo v Humanisferi je samo individualni užitek, saj se solidarnostna vez tke v skupnem sodelovanju in uporabi sredstev za njegovo zadovoljevanje.