Petsto delovnih dni ali poldrugo leto plusa, narejenega v desetih letih, in pokojnina, s katero komaj preživiš, ja, mnogi slovenski upokojenci bi k temu dodali: "Nič novega. Poznamo!" Žal! Pomembno je, da se ima smetana na naš račun lahko lepo, da imajo direktorji pokojninskih, zdravstvenih in zavarovalniških blagajn lahko po več milijonov tolarjev mesečne plače, da o nagradah za prijazno sodelovanje v kakšnih nadzornih svetih prijateljeve firme sploh ne govorimo. Ampak tolažite se lahko z mislijo, kako lepo bo, ko bomo končno le postali del združene Evrope. Vsi naši velmožje bodo leteli v Bruselj, da bi se tam slikali in trepljali po ramenih, pri nas doma pa bo ljubi mir. In če bi imeli tisti ljubki avionček, ki jim ga ljudska nevoščljivost ne privošči, bi izginili še hitreje ... To res ne zviša vaše pokojnine, a že občutek, da bomo v Evropi v družbi odločnih ljudi, ki v Avstriji stavkajo že zato, ker nočejo pokojninske reforme, po kateri bi morali delati še dve leti po statistični smrti, v Nemčiji zato, ker hočejo imeti 35-urni delovni teden namesto 38-urnega, Italijani pa proti odpuščanju in podobnim kapitalističnim prijemom, bo lep. Vedeti je namreč treba, da evolucija zahteva svoj čas, tudi evolucija kapitalizma. Oni so s svojim kapitalizmom, ki se je razvijal neprekinjeno, torej od konca druge svetovne vojne pa do bitke za osamosvojitev Slovenije, pač 60 let pred nami in so že skoraj v socializmu, kjer delavec nekaj pomeni, zato se lahko bore za 35-urni delovni teden pa za krajšo delovno dobo in višje pokojnine ter proti odpuščanju, mi, ki smo pa tačas bili v socalizmu in imeli v kapitalizmu šest desetletij dolgo luknjo, smo pa zdaj približno tam, kjer so bili oni okrog leta 1945 ... Ja, evolucija ne pozna šale. Tudi nam bo bolje. Leta 2051 bomo tam, kjer je zahodna Evropa zdaj. Zdržite!