Pustimo zdaj to razglabljanje in se posvetimo raje naši trojici iz Potočne vasi. Darjo in Metko Potočar ter Suzano Kastelic je zanimalo zvonjenje v farni cerkvi sv. Janeza na Dolenjih Kamencah, pa so se pred tremi leti prijavile na tečaj za klenkanje, ki ga je pripravljal Marko Česen. Niso bile edine. Na začetku je bilo kakih petnajst prijavljencev, a se je skupina hitro krčila. Marko namreč ne pozna šale. Izhaja iz slovite vipavske klenkarske šole, kjer tradicija ni nikoli zamrla, in iz znane Ščekove glasbene rodbine. Tradicija in glasba mu je bila tako rekoč položena v zibelko in res je že kot enajstletnik dosegal prve uspehe. Tako navaja tudi svoje učenke: veliko vaje in volje, pa uspeh ne more izostati. Seveda brez posluha in vsaj kančka nadarjenosti tudi ne gre. Dekleta so v treh letih na tekmovanjih klenkarjev po Sloveniji in v sosednjih krajih Italije ter Avstrije osvojile že celo vrsto prvih mest in priznanj. Vedno ni šlo, kot bi si želele, a vsako tekmovanje pomeni zanje izziv in vsak uspeh je spodbuda za naprej. Treba je seveda povedati, da se skupina pod vodstvom Marka Česna za vsako tekmovanje skrbno pripravlja in da se ne poslužuje, tako kot je često v navadi med starejšimi klenkarji, iste predloge, ampak prihaja na vsako tekmovanje z novo, ki jo Marko najprej doma zloži in preizkusi na računalniku, predno jo dekleta prenesejo v zvonik. Prav ta svežina je tudi precej pripomogla k uspehu. Marko se namreč tudi poklicno ukvarja z glasbo, saj vodi pevske zbore, igra, komponira in aranžira, elemente sodobne glasbe pa vnaša tudi v klenkanje in ga tako iz tradicijske spreminja v živo in za nove ideje dovzetmo umetnost.