Tridesetletni Ivan Urbas se je iz smučarskega učitelja, čebelarja in absolventa veterine prelevil v enega najmlajših basistov na svetovnih opernih in koncertnih odrih. Prepevati je začel s sedemnajstimi leti pri prof. Kseniji Vidali v Ljubljani, kjer se je tudi rodil. O njej govori kot o svoji pevski materi, s katero se še danes posvetuje in ki je odločilno vplivala na njegov vokalni in tehnični razvoj. Iz Ljubljane je odšel v operno šolo dunajskega konservatorija, kjer si je izgradil pevsko osebnost in tam se je njegova kariera tudi začela. Leta 1984 je imel, triindvajsetleten, prvi recital v okviru prireditve Dunajska jesen. Navadno začnejo basisti po svetu peti s petintridesetimi leti, ker potrebuje nizek moški glas precej več časa, da dozori, in pri basu zato govorimo o zrelosti šele po štiridesetem letu. V primerjavi z drugimi prednjači Ivan s svojim krepkim glasom kar za nekaj let. Leta 1986 je debitiral v ljubljanski operi in naslednje leto v dunajski državni operi. Za tem so se gostovanja na različnih opernih in koncertnih odrih vrstila drugo za drugim: Basel, Barcelona, Dunaj, Firence in Trst, München, Frankfurt, Rim, Bern, Salzburg, Amsterdam, Brazilija, Čile, Pariz, Düsseldorf, Češka, Gradec, Benetke, Monte Carlo, Hannover, Milano, London, Madrid, Boston in verjetno smo kaj še izpustili. V grobem je zaseden za dve leti in pol vnaprej in do takrat ima prostih le nekaj mesecev in tednov. Takšen strog ritem zahteva tudi svojevrstno samodisciplino. Ivan si vsako nedeljo napiše podrobnejši program za naslednji teden, vsak dan razčleni od ure do ure in natančno sledi programu. Bere, kadar utegne, najpogosteje na letališčih in najraje kriminalke. Ob tem mora skrbeti tudi za ohranjanje pevske kondicije, in sicer z daljšim spancem, ne obremenjuje želodca, ne pije alkohola in ne zahaja v zakajene prostore, na Dunaju jezdi svojega konja, enkrat na teden plava in se sprehaja. Ko je nad ljubeznijo do živali zmagala glasba, sta mu v tolažbo ostali dve muci, dva kužka in velik kakadu. Kadar le more, jih vzame s seboj, drugače pa so večinoma v Bohinju pri starših.