Ona je dekle v sredini s prečo, kot jo je nosila George Sand, in z golimi, širokimi rameni, med vsemi najbolj ženska. Njene stisnjene pesti čudno molijo izpod ležečega života. Ne nosi očal. Fotografija je bila posneta v obdobju med izpiti in rezultati. To je bil čas belih noči, razprav v barih in mestnih sobah, ki jim je sledilo golo ljubkovanje do praga neprevidnosti ob zvokih pesmi Javanaise, čas popoldanskih spancev, iz katerih se je zbujala z občutkom krivde, ker je nekaj zamudila kot takrat Tour de France in Jacquesa Anquetila, ker je zaspala. Vstopila je v svet zabave, a se tam dolgočasi. Dekleti, ki sta z njo na fotografiji, sta meščanki. Ne čuti, da bi jima pripadala, je močnejša in bolj sama. Ko z njima preživi preveč časa in prevečkrat hodi po zabavah, dobi občutek, da propada. Ne zdi se ji, da bi imela še kaj skupnega s trgovino svojih staršev in z delavskim razredom, v katerem je preživela otroštvo. Prešla je na drugo stran, a ne zna razložiti na drugo stran česa, njeno življenje je sestavljeno iz slik brez povezav. Počuti se, da ni nikjer razen v znanju in literaturi.