Mlada, idealistična in lepa uslužbenka se udeleži javnih demonstracij proti samodržcu. Na delo pride brez diha in prestrašena. Ko pade noč, ji delodajalec ponudi, da jo odpelje domov -- z nedvomnim ciljem, da postane njen ljubimec, kajti v napetosti preteklih tednov je postala privlačnost med njima nevzdržna. Sanje o boljši Panami so kakor sanje o skupnem življenju in celo Marta se strinja, da lahko godljo, ki so jo zakuhali jenkiji, pospravijo samo jenkiji in da morajo ukrepati kar najhitreje. Na poti ju ustavijo ob cestni zapori, pripadniki posebnih enot hočejo vedeti, zakaj Marta nosi belo srajco, simbol odpora proti Noriegi. Ker jih pojasnilo ne zadovolji, ji iznakazijo obraz. Pendel položi hudo krvavečo Marto na zadnji sedež avtomobila in v slepi paniki vratolomno drvi proti univerzi. Mickie je v tistih dneh še študent in kakor po čudežu ga najde v knjižnici. Mickie je edini človek, za katerega je Pendel prepričan, da je zanesljiv. Mickie pozna zdravnika, telefonira mu, mu grozi, ga podkupi. Mickie vozi Pendlov avto, Pendel sedi zadaj z Martino krvavečo glavo v naročju, kri mu namaka hlače in za vedno pokvari zadnje oblazinjene sedeže. Zdravnik opravi, kolikor se le da slabo, Pendel obvesti Martina starša, plača, se v salonu oprha in preobleče ter se odpelje domov s taksijem. Tri dni mu strah in krivda preprečujeta, da bi Louisi povedal, kaj se je zgodilo, raje si izmisli trapasto zgodbo o tem, kako je neki tepec zapeljal v bok njegovega avtomobila, ki je povsem uničen: Lou, moral bom kupiti nov džip, govoril sem s fanti od zavarovalnice, zdi se, da ne bo nobenih težav. In tudi petega dne ne najde poguma, da bi z obsojajočim glasom povedal, da se je Marta zapletla v študentske nemire: Lou, poškodbe po obrazu, dolgo bo okrevala, obljubil sem, da jo bom vzel nazaj, ko si opomore.