Seveda je čip lahko dodan novemu kartičnemu dokumentu kot nosilec digitalnih podpisov, certifikatov in nekaterih manj pomembnih osebnih podatkov, vendar ne sme imeti odločilne vloge pri preverjanju identitete. Osnovni ključ za vstop v bazo podatkov z državljanovimi zaupnimi zadevami mora biti biometrični ključ posameznika, ki je varno in šifrirano spravljen v optični (pasivni) spomin kartice. To je tudi edini varen način, da bo državljan zanesljivo vedel, da nihče ne more nepooblaščeno manipulirati oziroma uporabljati njegovih zaupnih podatkov ali izrabljati njegove identitete. S tem je zagotovljeno, da ima le državljan odločilno (aktivno) vlogo dokazovanja svoje pozitivne identitete in tako varuje svoje zaupne podatke z osebnim biometričnim dokumentom. S svojo neizbrisljivo biometrično identifikacijo, zapisano na kartici (ne pa v čipu te kartice), namreč edini lahko dokaže uradnim organom, da je on tista oseba, ki ji je bil dokument izdan. Takšno preverjanje mora biti možno tudi »off-line« ali z drugimi besedami, brez uporabe raznih komunikacij in brskanja po (legalnih ali nelegalnih) zbirkah podatkov s strani »strogih in zaupanja vrednih nadzornikov«. Ko se torej državljan s svojim osebnim dokumentom izkaže, da je to resnično on, lahko čip (kontaktni ali brezkontaktni) na tej kartici prevzame funkcijo ključa za dostop do posameznih zbirk podatkov, v katere ima državljan pravico vstopati. Na tak način je tudi poskrbljeno, da nepooblaščeni uporabnik odtujene ali slučajno najdene kartice ne more zlorabiti takšne kartice.