Mraz je te dni, prav pošteno nas zebe. In naj starejši so! Naravnost bebave obraze imajo od te tekaške ljudje še tako govorijo, da današnje zime niso tako sreče! In jaz ponižno priznam in ne tajim, da sem v mrzle, kot so nekoč bile, lahko mirno zapišem, da je svojem mrzlem avtu, (Le zakaj se naši dragi avti letošnja zima tu na Goriškem prav ostra. Nobena tako blazno počasi segrevajo?), vsako mrzlo jutro ob skrivnost ni, da mraza, ledu in snega ne maram, da pogledu na te tekaške srečneže prav nesramno rad me zebe še iz otroštva, kot sem že zapisal. In naj se nesrečen. V čisti in globoki, življenjsko vsakdanji mi prijatelji in znanci še tako smejejo, ko me slišijo depresiji človeka, ki noče biti na tistem mestu, kamor ponavljati že znane stvari, sam dodajam, da se ga je življenje postavilo, si ob pogledu na tekačice in nikdar ne bom nehal čuditi ljudem, ki imajo radi zimo tekače vedno dopovedujem, da imam jaz prav, ko in mraz. Z eno od teh oseb sem se tudi poročil, a to ljubim toploto. A dvom le ostaja... je drugo vprašanje, saj sem najbrž samo še ena od Konec koncev pa postajam tudi sam prepričan, da tistih potrditev, kako res je, da se nasprotja ruski, moji zlati ruski pisatelji, ne bi bili napisali tako privlačujejo. In ni ga dne in ni ga jutra, v katerem bi dolgih romanov, če ne bi bilo tako pregovorno dolgih, se v tem hudirjevem mrazu ne vprašal, kaj sploh ledeno mrzlih ruskih zim. počnem tukaj. A sem vseeno toliko pošten, da se “Kaj pa naj bi sicer delali v tisti ruski zimski tugi”? me je o tej svoji domnevi že v takoj spomnim vseh tistih ljudi, dijaških letih prepričeval ki živijo (po moje nenehno in prijatelj, ki ni rad bral, dolgih neizmerno ter samo trpijo) v ruskih romanov pa še posebej mrazu in je mraz sestavni del ne in zato tudi Solženicina ne. njihovega življenja. Pa me vsi Življenje je sicer mojemu po vrsti prepričujejo, kako da je prijatelju dalo prav, danes je prav, da je pozimi mrzlo, ker da izjemno uspešen človek in mrčes pogine, kar seveda ni seveda tudi danes ne bere rad res, kot mi tudi trdijo, da mraz ruskih romanov, kot jih skoraj ohranja, saj da je znano, koliko nihče več na Slovenskem, vsaj časa dlje živijo ljudje v mrzlih po zadnjih maloštevilnih krajih, kot mi tudi ponujajo na izdajah sodeč, ne. ogled srečne severnjake, ki se Pa sem ga vseeno prepričal, goli kopajo v ledeno mrzli vodi ko sva drsala šolske klopi, naj sredi ledu. Če mi pa že tega ne vsaj roman En dan Ivana kažejo, mi potegnejo na dan metode zdravljenja Aleksander Solženicin Denisoviča prebere. Ker je krajši. Ker je lep. V tistih letih, Sebastiana Kneippa, ki je sebe in druge jetične bolnike ozdravil z ledeno mrzlimi ko sva s prijateljem v šolskih klopeh sanjala o svetli kopelmi. Brrr, kako me zmrazi, ko samo vidim prihodnosti, je Aleksander Solženicin ravno pretresel fotografijo vseh tistih, ki bosi tečejo v snegu! Da ne svet s svojim delom, tudi zelo dolgim, Arhipelag govorim o tem, kaj si v sedanjih ledenih jutrih v Gulag. Čeprav po rodu iz Kranjske in na mraz mrzlem avtu mislim, ko skozi poledenela okna navajen, mi je prijatelj ob prebrani Solženicinovi knjigi opazujem vse tiste goriške tekačice in tekače, ki zabrusil: “Mat'r, jih je zeblo, a”? En dan Ivana prisegajo na tek, na tek in še enkrat na tek. Ker sem Denisoviča je prebral, globoko, zares globoko pa si je hudoben, kot mi marsikdo ob mojih opazkah reče, oddahnil, ko sem mu povedal, da mu Arhipelaga vedno pomislim, da bi bile te tekačice in tekači, ki Gulag gotovo ne bo treba brati, ker so ga izdali le v zjutraj v ledu tekajo gor in dol po Gorici, prvi, ki bi rekli italijanščini in ga v slovenščini še ni bilo. Pisalo se je pri nedeljski maši v cerkvi: “Kako hladno je, kako leto 1974. O njem in pisatelju nam je z žarom v očeh mrzlo je v tej cerkvi! Saj ni čuda, da malo ljudi pride pripovedoval pokojni dr. Anton Požar, ki nam je k maši”! Seveda tega ne rečejo, ker jih pri nedeljski seveda mimogrede tudi prinesel vse v slovenščino maši ni, ne v zakurjeni in ne v mrzli cerkvi jih ni. Kot prevedene Solženicinove knjige. Mislim, da me jih ni niti v naših kulturnih hramih, pa čeprav so ti tudi spomin ne vara in zato lahko zapišem, da je dr. Požar pozimi topli. V zameno pa jih dobite zjutraj, ko v z zanimanjem gledal moj obraz, ko mu je prijatelj rokavicah počasi vozite mrzel avto in vam prečkajo ves vesel povedal, da je le prebral Solženicinovo cesto nenapovedano v svojih fantastičnih “mise du knjigo o trpljenju Ivana Denisoviča, pravzaprav role”, v tistih neverjetno lepih, tesnih, dragih samega sebe. “trenirkah, spodnjih hlačah, hulahopkah ali ne vem, Z gotovostjo sicer danes, po več kot tridesetih letih, kako se temu reče”! In kar me najbolj straši in poraja ne morem zatrditi, da je res tako bilo, a v spominu v meni dvome vseh vrst, je predvsem dejstvo, da so imam, da se je strogi profesor čisto malo, a vsi ti tekači in vse te tekačice srečni! Blazno srečni zadovoljno nasmehnil.