Ko je pogodba iz leta 1751 natančneje ločila beneški del doline Astica od avstrijskega, so bili postavljeni temelji za nadaljnjo delitev. Sposobnost upravnih organizacij za "ustvarjanje smisla" (Anderson, 1996; Wallman, 1978, 200-217) je z vso silo prevzela prevlado nad procesi določanja identitete skupnosti. Medtem ko so najemniške pogodbe za planinske pašnike Folgarie z zadovoljstvom omenjale meje, ki jih je določila komisija, so se registri tridentskih notarjev počasi začeli polniti s prepisi prodaj vinogradov in travnikov, ki so bili do tedaj v lasti prebivalcev "Lastarolla" in so ležali na premoženju njihove skupnosti. ASTn, Atti dei notai, Giudizio di Rovereto, Rella Pietro Antonio di Folgaria, I.c.276r in nasl. 12. november 1752; Javna dražba "gore, imenovane Grimen, v pristojnosti eudovite skupnosti Folgarie, na podlagi dodelitve, ki sta ji jo dosodila prevzvišena cesarska in beneška komisija..."; c. 1923 in c.256r, prodaje dveh vinogradov na Mezzomontu v skupnosti Folgaria, ki sta bila last dveh prebivalcev Lastarolla. Zgovoren je primer gospoda Antonia Tellempaumna, imenovanega Roncaia in stanujočega v Lastebasseju, dolžnika družini Rella Spilzija iz Folgarie. Gospod Antonio je bil pripravljen plačati s svojimi nepremičninami. "Ker pa je bilo z razglasom, rojenim pred nekaj dnevi, prepovedano od prebivalcev Lastebasseja kupovati tako premičnine kot nepremičnine - in to po izrecnem ukazu prevzvišene cesarsko-beneške komisije, se omenjeni Roncaia ni mogel rešiti dolga, prav tako pa ga gospodje Spilzi v to niso mogli prisiliti...". Roncaia je priznaval svoj dolg in se je tudi zavezal, da ga bo plačal z gotovino ali s svojimi nepremičninami, "ko mu bo prevzvišena komisija na nek način dovolila uporabiti premoženje ali izkupiček, ki bi ga od njega dobil. V primeru, da to dovoljenje ne bo izdano tako kmalu, se je obvezal, da bo storil vse, da bo zadovoljil omenjene gospode dediče ali z dejanskim plačilom v gotovini ali pa s svojimi dobrinami..." Notarijski dokument je v: cc. 188r-189r. Ibidem, vol 17, c. 365r, 1. september 1754, javna dražba gore Lastebasseja "vse do obmoeja, kjer so po dogovoru postavljeni razmejitveni kamni." Posledice vrhovnih ukazov je bilo čutiti tudi v samem političnem jeziku. Vse do začetka stoletja so tridentski pravni akti prebivalcem Lastebasseja dopuščali status "sočlanov" Tako recimo v Umislissima aggionta delli Folgaretani alla precedente loro, in risposta e confutatione della scrittura stampata Vella e presentata dall'Augustissima Caesarea corte, leto MDCCXVIII, c. CV, piše: "Prav tako je očitno, do so prebivalci Lastarolla pred rovereško pogodbo bili sočlani skupnosti Folgarie...". svoje soseščine. Očitali so si motenje posesti, spore, napade, vendar pa niso nikoli izpodbijali starodavnega sožitja na istem prostoru. Sedaj pa je postalo očitno (če prelistamo le dokumente iz 16. stoletja), da prebivalci Lastebasseja ne bi nikoli mogli postati Folgarijci. Še toliko manj pa so se smeli potegovati za kakšen hektar svojega premoženja, "saj je vsem znano, da nihče, ki tu ne prebiva, ne plačuje davščin in ne prenaša bremen, ne more biti deležen ali uživati premoženja skupnosti. ASTn, Atti dei confini, Serija I, b.8, fasc. 48 poz. 5n. 28 Prodotta dalla comunità di Folgaria, 10. julija 1751: "Naj torej prebivalci Lastarolla ostanejo ali odidejo, jim Rovereška pogodba priznava last le dotedanjih dobrin, in ničesar drugega. Pravzaprav jim v primeru, da bi se odločili ostati, čeprav jim je dana možnost, da ob odhodu preselijo tudi svoja prebivališča, odvzema pravico, ki bi jo ob morebitni preselitivi na avstrijsko imeli. Kot Folgarijci bi namreč smeli uživati premoženje skupnosti, čeprav je splošno znano dejstvo, da nihče, ki ni stalni prebivalec, ne plačuje davščin in ne nosi bremen, ne more biti deležen in ne more uživati premoženja skupnosti. Glede na to, da ta resnica velja kot splošno znana in da o njej ni kaj dvomiti menimo, da je njeno nadaljnje dokazovanje čista izguba časa. Ne sme pa se spregledati škodljivosti primera, ki bi ga posnemali po vsej Evropi, in sicer, da bi nekatere družine ob svojem odhodu lahko zahtevale del premoženja skupnosti. In še posebej ne, zato ker vsakdanje izkušnje potrjujejo popolni nesmisel tega ...".