Meni se smili Maša, ki se ji smili Eliot. Smili se mi zato, ker mora zgolj poslušati, kako drugi uživajo, sama namreč očitno ne doživlja več tistega, za kar je drugim nevoščljiva. Ne more uživati, mogoče zato, ker se je mož več ne »usmili« ali pa je že preveč naveličana moževega »povzdigovanja« (rutine v postelji). Sama sebe (svoje telo) očitno ne zmore spoštovati toliko, da bi si privoščila tisto, po čemer očitno njeno telo hlepi. Najbrž je toliko zavrta zaradi vzgoje (mogoče krščanske) oziroma je vzgojo prevzela kot eno vrednost – fizično zvestobo enemu samcu (možu), čeprav njenega telesa mož ne zadovoljuje (ali ne zmore več zadovoljevati). In zato se zdi sama sebi plemenita, ker si ne privošči grešnih skokov čez plot, in dojema to kot »moralno« vzorno obnašanje, zato pa tako nevoščljivo prisluškuje ali »špega«, kaj si drugi »privoščijo«. Javno se seveda spreneveda, da so intimnosti, kot so skoki čez plot, zasebna zadeva in jih zato ne gre obsojati. Tako je njeno življenje zreducirano na tisto, kar običajno počnejo seksualno nezadovoljene samice (ki so običajno že v letih): nevoščljivo opazujejo mlajše (nevoščljive so jim njihove mladosti in vsega, kar mladost prinaša s seboj, med drugim tudi seksualne uživancije). Le na videz se potem zmrdujejo nad dvoličnostjo, ki so je same polne.