Zlasti prvi razgovor ne sme biti prekratek, ne sme biti opravljen v naglici in nestrpno, ker socialnega delavca čakajo druge stranke. Pri takem razgovoru se stranka ne more sprostiti, ustvarjanje medsebojnega razmerja med stranko in socialnim delavcem ni mogoče, pozornost socialnega delavca ni namenjena stranki, temveč poteku časa. (Stran 102.) O razgovoru pravi: ... mora se razvijati od prvih, še morda nekoliko okornih oblik zbliževanja dveh neznanih oseb, do vedno trdnejšega sodelovanja me njima, ki gre za istim ciljem, to je za razrešitvijo problema. (Ibid.) Kadar se socialni delavec razgovarja s stranko na podlagi vložene prošnje, jo takoj povpraša o problemu samem, kolikor mu je znan. To imenujemo usmerjanje na problem. Čim prej je namreč treba preiti na predmet, ki je skupen socialnemu delavcu in stranki in ki oba zanima. Kajti to ni vsakdanji pogovor o vremenu, o nepomembnih rečeh, temveč razgovor, ki ima določen namen. (Stran 104.) Zapisana je razlika med razgovorom, ki je usmerjen k določenemu cilju in ga usmerja socialni delavec, in razgovorom, ki je popolnoma prost in ga stranka usmerja po lastni presoji. Socialni delavec razmišlja o problemu osebe skupaj z njo. Stranka navadno predlaga način rešitve, ki se ji dozdeva najbolj primeren. Tedaj se je treba skupaj z njo pogovoriti o možnostih take rešitve in posledicah. (Stran 106.) Nobeden razgovor, ne prvi ne sledeči razgovori s stranko ne smejo biti nepripravljeni [...] Vsak razgovor mora imeti namreč določen cilj. Pri tem ne gre za postavljanje trde sheme razgovora, kakor sem rekla, ker bi bil tak razgovor preveč utesnjen in zgolj enostransko voden. Po drugi strani pa tudi ni nikdar dovolj, da bi se razgovarjali z osebo samo zato, da vzdržujemo stik z njo, marveč mora biti razgovor ena izmed stopenj dela s stranko v celotni dinamiki našega postopka z njo. Prav zato je vsak razgovor usmerjen k določenemu cilju, k postopnemu reševanju strankinega problema. (Stran 110.)