Poleg razbremenitve so vložek v drami institucionalizacije tudi gotovosti, ki jih potrebujemo v vsakdanjem življenju. Življenje s človekom, ki doživlja duševno stisko, duševno ali telesno prizadetim ali s človekom z demenco, marsikdaj pomeni, da se zadeve, ki jih imamo sicer za samoumevne – pravice in ugodnosti vsakdanjega življenja –, začnejo krčiti ali postanejo dvomljive (ljudje nimajo več družabnega življenja, ne morejo si privoščiti počitnic, prestrašeni so, kaj bo svojec v stiski naredil, kako bo reagiral ipd.). Odhod človeka v bolnišnico vsaj začasno odstrani te skrbi in obnovi znosnost življenja oziroma ponovno vzpostavi varen svet z vsakdanjimi gotovostmi. Dejanja svojcev lahko spravijo ljudi v zadrego: »Nikakor se ne morem sprostiti, saj ves čas mislim nanj in me skrbi, da se kaj ne bi zgodilo. Neprijetno pa mi je tudi, kadar imam kakšne obiske pa se mož neprimerno vede ali kaj ušpiči. Zgodilo se je že, da sem ga za krajši čas zaklenila. Zaradi tega mi ji je bilo kasneje žal, vendar sem se v tistem trenutku počutila popolnoma obupano in nemočno.« To so dogodki, o kateri ljudje neradi govorijo, saj gre za dvojno zadrego – zaradi dejanj svojcev in njihovih lastnih reakcij.