Take trenutke moram prav izsiliti. Saj ne da bi me kdo namenoma oviral. Tempo življenja se mi zdi tak, da se sploh ne morem sprostiti. Pravzaprav sem za to kriva sama. Ne znam reči ne prijateljici, ki me vleče po trgovinah, ne partnerju, ki hoče, da mu skuham prav neko določeno jed, šefu, ki me pošilja na vse konce in kraje (no, njemu se še najmanj upam reči ne) … A se počasi učim. Pride trenutek, ko rečem, da je sedaj pa tega dovolj. Namenoma doma pustim prenosni telefon, vzamem torbico, ključe od avta in grem. Ne daleč, ker je to že prevelik napor. Grem v park, kamor skoraj nihče več ne zahaja, ker so vsi preobremenjeni. Sedem na klopco, ki me vedno čaka prazna, in misli odplavajo daleč stran. Pravzaprav sploh ne vem, o čem premišljujem. O ničemer, in to je tista umetnost, ki sem se jo dolgo časa hotela naučiti. Misliti na nič. A kljub temu pridem domov polna nove energije, spočitih možganov in predihanih pljuč. In potem spet vklopim mobitel in življenje se vrne na stare tirnice. Vendar mi je vseeno lažje.