Pogled na plesišče. Mladi se zvijajo, molijo od sebe noge in roke, kot da jim gre za življenje. Večina jih pleše vsak zase, le en parček se zaljubljeno objema v kotu temačnega prostora. Ko skušam policistu, ki je z mano, nekaj povedati, me seveda ne sliši. Kako bi tudi me? Besedno sporazumevanje je nemogoče. Premaknem se nekaj metrov naprej, na plesišče, in takrat šele začutim, kaj pomeni tako močan zvok. Ne le da v takem hrupu lahko oglušiš, zvok me dobesedno udarja po telesu, kot bi me kdo tepel. Ne morem se znebiti tega občutka, cela stena zvočnikov pač dela svoje. Takoj se vrnem na opazovalno mesto, kjer je kolikor toliko znosno. Ob plesišču opazim vse polno plastenk z vodo. Za plesalce, ki vzamejo ekstazi - tabletka stane menda najmanj tisoč tolarjev - obstaja namreč nevarnost dehidriranja, zato morajo vseskozi zelo veliko piti. Seveda ne alkohola, tako da je najboljša in najcenejša voda, tudi iz vodovodne pipe na straniščih.