lahko strinjal, ko ta pravi, da je to, kar je dobro, zaželeno, nikakor pa ne z obratom te trditve. Na področju znanosti o političnem so posledice radikalne ločitve biti in predstave prav tako odločne. Hipotezo o naravnem stanju lahko namreč razumemo kot analogno hipotezi o izničenju sveta. Kar je hipoteza o izničenju sveta na spoznavni ravni, je hipoteza o razpadu politične in moralne skupnosti na ravni politične teorije. Šele simulacija razpada družbenih vezi v njene nerazstavljive prvine, tj. v vzgibe, ki so lastni človeški naravi, če jo opazujemo v abstrakciji od vseh moralnih, pravnih in političnih vezi, lahko odpre dostop do trdnih spoznanj o političnih razmerjih. Ob tako radikalnem razcepu med podobo in stvarjo, med imaginarnim in realnim, kakor ga zagovarja Hobbes, se zastavlja vprašanje, ali je mogoče na tej podlagi razviti idejo znanosti, ki bi bila kaj več kot imagologija, tj. znanost o subjektivnih dojemih. Na posamezna čutenja oprta vednost je namreč nujno inkonkluzivna, saj ne more prestopiti meja partikularnega in se postaviti kot obča: »Izkušnja ne privede do nikakršnega občega sklepa« (El 4. 0, str. 3 ). Neuniverzabilnost indukcije empiričnih izkušenj se kaže v tem, da ne more z gotovostjo napovedati prihodnjih dogodkov ne v naravnem ne v človekovem svetu. Njen skrajni doseg, ki predpostavlja zmožnost hkratne presoje mnogih nakopičenih izkušenj, je preudarnost ali »domnevanje iz izkušenj«, ki ne prestopi meja probabilizma. Taka vednost je skupek bolj ali manj verjetnih domnev o preteklih ali prihodnjih dogodkih in se v presoji aktualnih zaznav opira le na pretekle izkušnje zaporedja dveh dogodkov. Zveza med vzrokom in učinkom, kakršno ima v mislih Hobbes, ne temelji na vsebovanosti učinka v vzroku, iz katerega bi bilo mogoče izpeljati učinek, ampak je humovsko psihološka: če si dve zaznavi pogosto sledita, bomo telo, za katerega domnevamo, da je sprožilo prvo zaznavo, imeli za vzrok telesa, za katerega domnevamo, da je sprožilo drugo. Pogostost prostorsko-časovne bližine obeh čutenj zadostuje, da prisotnost enega od njiju naredi za prisotno tudi drugo. Hobbesova imagologija se izkaže za skepticistično in brezkompromisno nominalistično. Ali je v takšnih okvirih 4