Šubic je eden izmed 43 ljudi s seznama oseb, ki jih išče Interpol na območju Slovenije. Kot pravi vodja slovenskega urada Boris Rehar, gre za osebe, ki so storile različna kazniva dejanja in se iščejo z mednarodno tiralico, izdano na podlagi 551. člena Zakona o kazenskem postopku, kar je osnova za vsako mednarodno iskanje. Oseba se lahko išče tudi na podlagi 148. člena Zakona o kazenskem postopku; gre za t. i. policijsko iskanje v predkazenskem postopku. Če je bilo storjeno kaznivo dejanje, morajo organi pregona storiti vse, da primejo storilca, da zavarujejo predmete in podobno. Odredbo za razpis tiralice lahko izda sodišče, pred katerim teče kazenski postopek za uradno pregonljivo kaznivo dejanje, za katero je zagrožena zaporna kazen več kot dve leti, ali pa upravnik zavoda, v katerem je obsojenec, ki je pobegnil iz zavoda, prestajal zaporno kazen. Pri odvzemih otrok imajo včasih probleme, ker je za to dejanje zagrožena kazen manj kot dve leti in je nemogoče razpisati tiralico, ta pa je pogoj za iskanje v tujini. V primeru Šubic ni bilo težav z izdajo mednarodne tiralice, ker je šlo za klasično ugrabitev. »Po celi Evropi so bile obsežne komunikacije. Bilo je kup podatkov, ki so bili selekcionirani in preverjeni, vendar konkretnih rezultatov ni bilo. Predvidevamo, da so bili najbrž spremenjeni osebni podatki. Komunikacijo smo imeli od Nepala do Indonezije. Izdelali smo tudi fotorobota, na katerem smo narisali otroka starejšega. Problem pa je, če izročitev ni v skladu z zakonom kake države. Glede Šubica nas je bilo strah v primeru Libije, od koder smo imeli zadnji podatek. Zelo vprašljivo je, če bi ga izročili, ker je po njihovih zakonih normalno, da otroka dobi oče. Islamsko pravo je povsem drugačno pri določenih zadevah,« razlaga Dušan Kerin, eden vodilnih inšpektorjev slovenskega urada, medtem ko srebamo sok v ljubljanski podružnici Interpola v Metalkini stolpnici. Tiralica nato potuje v nacionalne baze 178 Interpolovih članic, na kakšen način pa se iskana oseba išče, je stvar taktike in metodike posamezne države. Lansko leto je slovenski urad razpisal 1771 iskanj, od tega 854 tiralic, 911 policijskih iskanj ter 6 razglasov, kar pomeni, da gre za neidentificirana trupla. Od 1771 iskanj je bilo 1330 preklicev, v veliki večini so bile osebe izsledene ali pa je bilo odkrito njihovo bivališče. Na slovenskem uradu so razpisali 2179 iskanj oseb na podlagi zahtevkov iz tujine in jih od teh 388 preklicali. Iz celotne mase oseb so jih v Sloveniji prijeli 9, sočasno pa je bilo v tujini prijetih 12 oseb, ki so bile iskane v Sloveniji. »V tej bazi iskanih oseb je tudi okoli 2500 oseb, ki imajo prepoved vstopa v Slovenijo. Gre za dve kategoriji. V prvi so tisti, ki jim je izrečena stranska kazen izgona iz države, druga kategorija pa so tisti, ki jim je poleg postopka za prekršek izrečen ukrep odstranitve iz Slovenije. To pomeni, da oseba za določen čas ne more prestopiti slovenske meje,« pravi Boris Rehar. Mednarodna iskanja oseb in predmetov so razdeljena po barvah. Rdeča barva formularja pomeni iskanje osebe z namenom izročitve, kar so klasične mednarodne tiralice. Modre so namenjene iskanju oseb, ki so v kakršni koli povezavi s kaznivim dejanjem, kjer pa ni nujno, da gre za storilca. Lahko gre za priče, za očividce ali kogarkoli drugega, z namenom, da se poišče. Rumeni »obrazci« so za pogrešane osebe, črni za mrtve osebe, zeleni pa za osebe, za katere je znano, da se ukvarjajo s kriminalom. »Tu gre za nekakšen mednarodni nadzor nad kriminalom ter za migracije kriminala. Poleti se vsa sfera premakne proti morju, pozimi pa v druga središča. Za Šubica smo izdali rdečo tiralico, za njegovega sina pa rumeno,« pravi Rehar. Vsake pol leta, včasih tudi na tri mesece, v Lyonu, kjer je glavni sedež Interpola, naredijo plakat dvajsetih najbolj iskanih kriminalcev v tistem trenutku, ki so sicer tudi že v računalnikih nacionalnih baz. Slovenski kriminalisti, četudi sodijo pod Interpol, v tujini nimajo nobene pristojnosti, kot jih tudi tujci nimajo pri nas. Filmskih zgodb o tajnih agentih Interpola, nekakšnih Jamesih Bondih ali McGyverjih, kot pravita slovenska interpolovca, ni. Kdo so potemtakem operativci? »Celotna uprava kriminalistične službe pri nas predstavlja centralni nacionalni biro Interpola. Naša služba je le segment, ki naj bi vodil sodelovanje s tujino. Vsak kriminalist je torej tudi sodelavec Interpola. Podobno je tudi v tujini,« pravi Kerin. Tuje kriminalce po našem ozemlju preganjajo šele, ko pride zaprosilo iz tujine, seveda pa mora biti to v skladu z našo zakonodajo.