Reklamna akcija, ki so jo povzeli vsi mediji, ki se naslajajo ob novodobni zabavni glasbi, deluje resnično skrb zbujajoče Petar Grašo je z novim albumom izrinil Siddharto s prvega mesta najbolje prodajanih plošč v Sloveniji!? Presenečenje le za tiste, ki ne vedo, da je Petar Grašo zadnjih nekaj let vodilni hrvaški glasbeni "gastarbajter" pri nas (prej je bil to Jasmin Stavros). Njegova glasba se tudi na zadnji plošči Šporke riči ni vsebinsko spremenila. Za vse tiste, ki si želite podaljšati spomine s hrvaških teras v počitniškem času, je torej pravi naslov. Vendar je to dejstvo za nekoga, ki je svojo pot začel kot naslednik Oliverja Dragojevića, slaba uteha. Prvič, ker so plehke zvočne orkestracije usmerjene le v podobo in glas pevca, ki ne more prestopiti klasičnega mediteranskega patosa v liriki ("more i ja, more i ti") in festivalske naravnanosti. In drugič, ker so vse arhetipske posebnosti tovrstne glasbe svoje mesto v tem času že našle v delih Gibonija in Lvkyija. Kar bi pomenilo, da so Šporke riči le navidez "umazane besede", ki bi avtorju s ščepcem aranžerskega poguma (Sad te se samo rijetko sjetim feat. Arsen Dedić) prinesle nov veter v karieri.